Search

NOTRANJI SABOTER

Updated: Jun 4, 2021




Si želite doseči napredovanje v poslovnem življenju, izboljšati partnerske odnose ali enostavno premagati navado, za katero veste, da vam škoduje? Si zastavljate cilje, kot pri novoletnih zaobljubah, pri čemer se sprva počutite odločni in polni energije, da boste cilj uresničili? A vam žal pogosto, ko si obljubite »to bom storil«, NEKAJ preprečuje, da bi dosegli cilj. In kaj je to NEKAJ?


Nezdrave in nekoristne navade obvladujete nekaj dni ali celo cel mesec, nato vaša odločenost izhlapi, postanete malodušni in izpraznjeni. Morda vas je tudi sram, da vas je NEKAJ premagalo, saj se zavedate, da vzrok leži v vas samih in je močnejši od vas. Mogoče pa gostujete lastnega saboterja, ki vas ovira pri premagovanju ciljev? Vsi ga imamo, nek notranji glas, načini samo sabotaže pa so različni. Včasih se te notranje dinamike zavedamo, večinoma pa ne. Ko nas notranji saboter premaga, smo prežeti s strahom, tremo, sramom ali celo jezo.

Verjetno ste slišali izjave kot »On je sam sebi največji sovražnik« ali »Spet se je ustrelil v koleno«. Drugi ljudje lahko vidijo vzorec, ki se vam dogaja, toda v nas ostajajo načini in vzorci samosabotaže skriti in celo verjamemo, da je nekdo drug kriv za naše neuspehe.


Dobra novica je, da se lahko s samoopazovanjem, ali če to ne gre, s pomočjo psihoterapije, naučimo prepoznavati impulze, občutke in vedenja, ki nas ovirajo pri doseganju ciljev. S pomočjo terapevta lahko spremenimo navade in čustva, ki ustvarjajo samosabotiranje.

Samosabotaža ni isto kot neuspeh.


Obstajajo različni razlogi, zakaj vam ni uspelo nekaj, kar si resnično želite doseči. Želeli bi na primer napredovati v službi, vendar vam podjetje trenutno ni zmožno ponuditi napredka. Obstajajo lahko objektivni razlogi, zakaj vam nekaj ne gre od rok. Tudi ko date vse od sebe za dosego cilja, vam enostavno ne gre, saj obstajajo okoliščine, ki so izven vaše moči.

Samosabotaža izvira iz nas samih.


Neuspeh je v tem primeru neposredno povezan s tem, kar počnete. Toda tega morda ne prepoznate in se v določenem trenutku želite kar sami spotakniti, da ne bi prišli do cilja. Morda se vam zdi, da si ne zaslužite uspeha, da bi bili srečni ali uspešni v življenju. Morda verjamete, da niste dovolj vredni, dovolj dobri v tem, kar počnete. Nekaj v nas se odloči, da je bolje, da zamočim, kot da uspemo.

Samosabotaža je ena najbolj nedefiniranih od vseh številnih ugank človeškega vedenja.

Zakaj si nekdo želi doseči pozitiven cilj in se obnaša na način, ki mu preprečuje doseganje tega cilja? Zakaj se nekdo s tako velikim potencialom obnaša tako, da ta potencial spodkopava?


Zveni paradoksalno?


V psihoterapiji se lahko naučimo prepoznati vzorce samosabotaže. Naučimo se lahko izzivati misli in čustva, ki nas spodbujajo, da ravnamo v nasprotju s svojimi najboljšimi interesi. Kot končni cilj pa se naučimo, da nas lastna subverzivna taktika sabotaže ne bo več prelisičila.

Katero stanje ega (del nas) si ne želi uspeha, pri doseganju realnih ciljev, ki smo si jih zastavili kot zrela, odgovorna oseba?

Mogoče je čas, da se vprašamo, kako se počuti naš notranji otrok. Česa se boji? Ali se počuti vrednega uspeha? Ali ima strogo prepoved biti uspešen? in navsezadnje, kako se bo dejansko počutil, ko bomo resnično dosegli svoj cilj?

Smo bitja navad, s čemer ni pravzaprav nič narobe. Navade so namreč energetsko zelo učinkovite. Pri stvareh, ki jih delamo iz navade, varčujemo z energijo, saj je nepotrebno vsakič »se zavedati«, ali smo na parkirišču zaklenili avto. To naredimo avtomatsko z minimalno porabo energije. Večino opravkov čez dan opravimo brez razmišljanja, torej rutinsko.

Toda niso vse navade koristne. Vsi vemo, da je navade zelo težko spreminjati, saj potrebujemo za spremembe veliko energije. Da utrdimo nove sinaptične povezave in se naše telo na koncu strinja z novo navado, zahteva od nas precej dela in ponavljanj.


Ko razumemo, kako naši možgani razvijajo navade, lahko razumemo, kako jih spremeniti. Večinoma spreminjamo navade tako, da se upiramo želji, ki jo želimo spremeniti. In to je napačno. Ukazovalne stavke spremenimo v motivacijske. Namesto »Ne bom jede«, si recimo raje »Čeprav mi hrana diši, bom vseeno zmanjšal obroke«. Bolje je reci »Kajenje me sicer sprošča, ampak je nezdravo« kot »Ne bom kadil«. »Nakupovanje je prijetno, vendar sem ta mesec že porabil proračun« je bolj motivacijko kot »Ne bom šel nakupovat«.

Telo potrebuje kompenzacijo, nadomestek za odtegljaj. Ko kadilec začuti potrebo po kajenju in hoče nehati kaditi, lahko kajenje zamenja za npr. tek ter tako spremeni osredotočenost. Telo napolni z drugimi prijetnimi hormoni in s tem nadomesti primanjkljaj pri užitku kajenja ali pa si izbere kakšno drugo aktivnost, ki prav tako prinaša zadovoljstvo in se odvrne od prve škodljive dejavnosti.

Imamo več vedenj, ki nas lahko sabotirajo. Pomembno je začeti in vztrajati pri novi dejavnost. To nas lahko pripelje do cilja, čeprav je videti problem zelo kompleksen. Zakaj ne bi npr. čez za dan izklopili telefon in se zamotili z dobro knjigo? To nam bo preprečilo branje slabih ekonomski novic na telefonu, ki samo še potencirajo neprijetne občutke, če smo na primer trenutno zaskrbljeni zaradi ekonomskega stanja po krizi covid.

Negativne afirmacije lahko spremenimo v pozitivne. Namesto »Strah me je ekonomskih posledic covid krize covid« si rečemo »Ekonomija se vedno postavi na noge in človek vedno najde rešitev«.


Postavimo si jasne želje in oblikujemo jasne vizije. Mislimo intenzivno na to, kar dejansko hočemo. Običajno je najtežje najti odgovor na vprašanje: Kaj resnično hočemo doseči? Kašne so naše vrednote in prepričanja, povezana s tem ciljem?

Notranji saboter in notranji glas sta pravzaprav naš strah pred tem, kar želimo doseči. Naša podzavest povezuje naše sedanje postopke in aktivnosti z nevarnostjo ali neprijetnostjo iz preteklosti ter se tem aktivnostim izogiba oz. jih bojkotira. Globlje kot so te čustvene povezave shranjene, potlačene, manj se jih zavedamo in ne razumemo, kako nekaj, kar si želimo tukaj in zdaj, ne funkcionira. Treba je sprejeti morebitni neuspeh brez strahu. In razumeti, da so izvori notranjega bojkota povezani s preteklimi dogodki, ki so ustvarili mnenje »To je nevarno ali pa zelo neprijetno«. In vsakič ko se znajdemo v podobni situaciji, se ta neprijetna (obrambna) čustva znova prebudijo in nam preprečujejo storiti korak naprej. Podzavest ima svojo logiko in stvari posplošuje ter nima časovne dimenzije.

Zato najprej jasno definirajmo cilj in vizualizirajmo, kaj želimo, ter na novo definirajmo staro prepričanje. Treba je seveda odkriti, katero staro prepričanje nas ovira, to je morda najtežji del procesa. Nato definirati naše aktivnosti kot varne, da se bo naš notranji otrok lažje strinjal s končnim ciljem in pri tem dojel, da ga ne ogrožamo in da smo pri tem popolnoma varni.

Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., transactional analysis (TA) practitioner

105 views0 comments

Recent Posts

See All