Search

KAKO POMEMBNO JE LJUBITI SVOJEGA NOTRANJEGA OTROKA

Updated: Dec 6, 2020


V zgodnjem otroštvu, približno do sedmega leta, smo se kot otroci naučili, kako na tem svetu najlažje oz. najbolje preživeti. V tem obdobju smo bili zelo odvisni od drugih ljudi, predvsem od staršev in bližnjih sorodnikov. Takrat smo se učili socialnih veščin, prepoznavanje čustev drugih ljudi ter kako najbolje uveljaviti svoje potrebe.


Vse te izkušnje se zapišejo v naš globok spomin in nam služijo kot baza podatkov z navodili, kako ravnati v določenih življenjskih situacijah. Ta spomin nam je v oporo skozi življenje. V zrelejših letih pa so tehnike preživetja postale drugačne, saj smo se mi tako kot naše okolje spremenili in se nenehno spreminjamo, naša psiha pa se še vedno vrača po stara navodila v našo podzavest. To je podobno, kot da bi se podali npr. na pot na dopust v Grčijo z zemljevidom iz leta 1971 v rokah. V tem času so se ceste spremenile, nekaterih ni več, zgrajene so nove itd. Imeli bi veliko težav na takšni poti. Tudi z izkušnjami iz zgodnjega otroštva si v današnjem času velikokrat ne moremo pomagati.


Ker imamo danes novo situacijo, ki od nas zahteva nove veščine za preživetje, s seboj pa nosimo staro prtljago, pride velikokrat do zmede v naših življenjih, in če se odločimo izboljšati kakovost svojega življenja, lahko naredimo potrebne korekcije.


Te spremembe oziroma novo učenje poteka postopoma, saj se morajo vzpostaviti nove strukture v naših sinapsah, ki so odsev nove realnosti. V nevroznanosti je to dinamika med amigdalo in prefrontalnim korteksom. Naša podzavest reagira v časovnem intervalu do 100 ms, zavest pa v območju 500–600 ms. Torej je naša podzavest veliko hitrejša v obdelavi podatkov.


To je evolucijsko namenjeno boljšemu preživetju, tako da se lahko hitreje odzovemo na potencialne nevarnosti. Naša podzavest hitreje presodi, kaj je nevarnost (beri zgodnje otroštvo), ne pa naš zreli razum. Torej nevarnost hitreje zazna naša podzavest, ki je oblikovana v zgodnjem otroštvu, ko smo odraščali večino časa v fazi theta možganskega valovanja (torej v fazi budnega sanjarjenja in intenzivni fazi učenja). Ta skrinjica se zapre v zgodnjem otroštvu in postane naša podzavest, poenostavljeno rečeno. Simbolično izraženo pa otrok, ki je shranjen v tej skrinjici (psihi), postane naš notranji otrok. Spoznati svojega notranjega otroka pomeni spoznati pomemben del sebe, spoznati svoje prednosti in slabosti.


Ta del naše psihe se lahko tudi spremeni v zrelejših letih, če se mi tako odločimo in če nam stari vzorci niso več v pomoč. Torej če se nam ponavljajo »stari vzorci«, se srečujemo s strahovi in omejitvami, ki si jih težko razložimo, je mogoče čas, da se vprašamo, kako se počuti naš notranji otrok pri našem početju. Odločitev in prepričanj, ki smo jih sprejeli v zgodnjem otroštvu, se običajno v celoti sploh ne zavedamo.


Lahko pa se zavedamo novih prepričanj, odločitev in vrednot, kar je zelo dobro, saj smo razvili lastno avtonomijo, ta pa so lahko v neskladju z otroškim pogledom na svet iz zgodnjih let. Takrat pravimo, da nas naš notranji otrok pri naših početjih sabotira, se upira ali se kako drugače ne strinja z našim početjem.


Za začetek je dovolj, če to počutje svojega notranjega otroka sprejmemo in razumemo. V teh trenutkih je pomembno razumeti, da lahko naša nova spoznanja svojemu notranjemu otroku z nežnim pristopom tudi sporočimo in mu v notranjem dialogu dopovemo, da je prav, kar trenutno počnemo, saj smo tudi tako varni.


Tehnika dialoga z notranjim otrokom je zelo preprosta. Vsak dan, lahko zjutraj, predno vstanete, zvečer pred spanjem ali tudi čez dan, če se vas loteva nemir, si predstavljajte sebe kot otroka v zgodnjem otroštvu in se vprašajte, kako bi Vi potolažili sebe, če bi bili Vi starš samemu sebi. Lahko v mislih tudi objamete svojega notranjega otroka, ga z nežnim glasom vprašate, kaj se je zgodilo, ga pobožate in mu prijazno poveste, da je pri vas varen.


Zveni zapleteno, ampak ko usvojite to prakso, boste zelo hitro opazili izboljšanje počutja in boljšo samozavest.

Ta notranji dialog med našim zrelim delom osebnosti in notranjim otrokom je zelo zdravilen in pomemben. Prakse kažejo, da je tak način notranjega dialoga učinkovit in izboljša naše duševno zdravje, saj smo pri tem aktivnejši pri opazovanju svoje notranje dinamike. Tako se naš notranji otrok počuti varno in se ne upira pri zasledovanju naših zrelih vrednot in prepričanj.


S časom, ko naša podzavest ugotovi, da so naša dejanja res varna in da imamo nadzor nad lastnimi dejanji, tudi notranje zavore in blokade počasi popustijo.

Vedno, ko se vas loteva nemir, strah, dvom, je zelo pomembno, da definiramo čustva, ki se nas lotevajo, tisti trenutek se ustavimo in z vso nežnostjo in ljubeznijo pristopimo v mislih k svojemu notranjemu malčku in mu zagotovimo, da je vse dobro in da je čisto varen. Včasih tudi ni vse prav in nas je ustrezno strah.


Včasih pa je malčka neustrezno strah in to velja v tistem trenutku sprejeti. Tudi za dejanskega otroka je pomembno, da ga znajo starši včasih pocrkljati, včasih pa le sprejeti otrokova čustva, ne da bi jih poskušali korigirati.


Po teoriji egostanj vsak od nas nosi v sebi notranjega otroka, le poiskati ga moramo in se naučiti dialoga z njim, saj je bil njegov takratni pogled na svet poln strahov in negotovosti, takrat je imel starše in bližnje, ki so mu nudili varnost. Danes ima Vas.

Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., transactional analysis (TA) practitioner

217 views0 comments

Recent Posts

See All