Prestavljajte si svojo odprto dlan in zdaj zvijte palec v dlan, palec v dlani simbolno predstavlja vaš limbični sistem možganov. Tu v glavnem domujejo vaša čustva, to je del, ki je v precejšnji meri že razvit ob rojstvu. Temu pravimo v prenesenem pomenu naš notranji otrok. Položite prste čez palec. Zdaj ste simbolno položili korteks preko limbičnega sistema. Korteks je del možganov, ki se razvija z nami in je povezan z našim odraslim delom osebnosti.
Čustva pomirimo s svojim odraslim, zrelim delom osebnosti, s svojo kognicijo. Kajti naša čustva v limbičnem delu možganov delujejo še vedno zelo preprosto in dojemajo svet v glavnem črno-belo. V smislu nevarnosti ni ali nevarnost je, prijetno – neprijetno …
Iskrenost do sebe in samozavedanje je ključ do iskrenih in spoštljivih odnosov do sebe in do ljudi, s katerimi živimo.
Po navadi vzroki, ki vodijo v npr. izgorelost, ležijo globoko v naših čustvovanjih, predvsem v čustvovanjih iz otroštva. To so čustvovanja, ki smo jih napačno razumeli in shranili v svojo podzavest.
Napake v »kodi« čustvovanja pa nastanejo po večini zato, ker otrok v zgodnjem otroštvu še nima razvite sposobnosti pomiritve lastnih čustev, zato nujno potrebuje odraslo zrelo osebo, ki mu pomaga predelati čustvena stanja.
Enostaven primer: Otroku, ki joka, starš ne nudi tolažbe in ga pošlje vsakič v sobo, naj tam vpije, kolikor hoče. To lahko otroku pusti trajne posledice, ki jih bo moral kot odrasla oseba reševati s psihoterapijo.
Otrok razume svet zelo preprosto, črno-belo. Starš me ima rad ali me nima. Zato je zelo pomembno, da otroka poslušamo, čustvujemo z njim in ga poskušamo razumeti. Pri tem pa pokazati, da ga imamo resnično radi.
Včasih pa je otroka npr. neustrezno strah in to velja v tistem trenutku sprejeti. Za otroka je pomembno, da znajo starši včasih pocrkljati, včasih pa le sprejeti otrokova čustva, ne da bi jih poskušali korigirati.
V transakcijski analizi je ponotranjen odnos starš – otrok zelo pomemben. Na splošno pa je cilj razviti takšno notranjo dinamiko, kjer se vloga ponotranjenega starša in otroka zmanjšuje, na drugi strani pa raste odrasli jaz. Tisto v nas, kar v resnici smo.
Večina težav v odraslem življenju izhaja iz dveh stvari v otroštvu:
a. Iskanje ljubezni staršev
Ko se otrok rodi, je dolgo časa zelo odvisen od staršev, saj mu to omogoča preživetje, in izguba pozornosti oz. ljubezni staršev pomeni za njihovo razumevanje fizično smrt. Zato je ta strah velik, da otrok ne bi bil sam oz. zapuščen. Če tukaj pride do nenamernih napak staršev, ko otrok doživlja tak strah, ima to lahko dolgoročne posledice v vedenju odrasle osebe.
b. Napačni zaključki
Potem so tu napačne interpretacije različnih dogodkov iz otroštva, ki privedejo do napačnih zaključkov, ko lahko otrok sklepa, da ga starši ne marajo, da ni vreden ljubezni, občutki manjvrednosti, da ni dovolj dober, da nič ne zna in podobno. Tukaj bi se našla razlaga za nezmožnost objektivnega sprejemanja kritike. Saj je vsak predlog, sugestija razumljena kot, saj nisem dovolj dober, zato me kritizirajo. Torej moja lestvica vrednot je napadena s kritiko in se na to tudi burno odzovemo. V resnici je kritika lahko upravičena ali neupravičena. Če je neupravičena, jo lahko ignoriramo, iz upravičene pa se lahko kaj naučimo.
Transakcijska analiza dela za pogovor in uvidenje teh napačnih spoznanj, ki privedejo do tega, da se človek lahko osvobodi teh obremenjujočih napačnih zaključkov.
Dobra novica pa je, da nikoli ni prepozno, da človek uvidi napačna spoznanja in občuti olajšanje ter s tem izboljša kakovost življenja.
Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., transactional analysis (TA) practitioner