"Zaklenjena kamrica"

Zaklenjena kamrica: Ego, duša in iskanje samega sebe

Kaj ostane, ko za trenutek utihnejo pričakovanja drugih, družbene vloge in nenehna potreba po prilagajanju? Ivan Cankar je v Podobah iz sanj ta prostor poimenoval »zaklenjena kamrica«. Opisal jo je kot najbolj notranji prostor človekovega življenja, kamor ne vstopajo ne gostje ne vsakdanji hrup sveta. To je prostor, kjer človek sreča samega sebe.

Ob branju te črtice sem se večkrat vprašal, ali morda prav tam prebiva tisti del nas, ki ga v psihoterapiji iščemo pod plastmi sramu, strahu, obrambnih mehanizmov in življenjskih skriptov. Večina ljudi pride na terapijo zato, ker so izgubili stik s tem notranjim prostorom. Živijo življenje, ki ga narekujejo zahteve okolja, družinske zapovedi, strah pred zavrnitvijo ali želja po ugajanju. Navzven so lahko uspešni, prilagojeni in učinkoviti, v sebi pa čutijo praznino, nemir ali občutek, da niso več v stiku s tem, kar v resnici so.

Sai Baba je nekoč zapisal: »Človek je enako Bog minus ego.« Ne glede na to, kako razumemo duhovno ozadje tega stavka, odpira zanimivo vprašanje. Kaj pravzaprav je ego?

V psihologiji ima ego pomembno funkcijo. Pomaga nam preživeti, sprejemati odločitve, načrtovati in se prilagajati svetu. Vendar se včasih zgodi, da se z njim popolnoma poistovetimo. Začnemo verjeti, da smo naše vloge, dosežki, status, strahovi ali prepričanja. Takrat ego iz uporabnega orodja postane gospodar.

Če uporabimo nekoliko evolucijski pogled, bi lahko rekli, da ego skrbi za preživetje posameznika in nadaljevanje vrste. Zanima ga varnost, pripadnost, status in nadzor. Duša pa, če uporabimo ta izraz, stremi k nečemu drugemu. Zanima jo smisel, resnica, ustvarjalnost, ljubezen in notranja celovitost. Ego sprašuje: »Kako bom preživel?« Duša pa sprašuje: »Kako bom zares živel?«

Večina notranjih konfliktov nastane prav v napetosti med tema dvema silama. Del nas hrepeni po varnosti, drugi del po svobodi. Del nas želi ostati znotraj znanega, drugi del pa kliče k rasti. Zato psihoterapije ne razumem kot boja proti egu. Ego ni sovražnik. Potreben je. Težava nastane, ko prevzame celotno vodstvo našega življenja in utiša globlji notranji glas.

Morda je prav zato Cankarjeva podoba zaklenjene kamrice tako brezčasna. Spominja nas, da v vsakem človeku obstaja prostor, ki ga ne določajo družbena pričakovanja, travme, uspehi ali neuspehi. Prostor, kjer lahko za trenutek odložimo vse maske in se vprašamo: Kdo sem, ko ne poskušam biti nič za nikogar?

Psihoterapija po mojem razumevanju ni ustvarjanje novega človeka. Je postopno vračanje domov. V zaklenjeno kamrico, ki je bila tam od nekdaj in je potrpežljivo čakala, da znova najdemo ključ.

Zlatko Bojanović