Zakaj nas najbolj razjezijo prav tisti, ki jih imamo najraje

Pico do Arieiro/Madeira (foto: zlatkobojanovic, 2025)

Ste že kdaj doživeli močan čustveni odziv: jezo, sram, razočaranje, paniko, ob nečem, kar je nekdo rekel ali naredil, pa vas je pozneje presenetilo, kako močno vas je to prizadelo?

Takšne reakcije pogosto niso povezane le z dogajanjem v tistem trenutku. Pogosto nas določeno vedenje drugega človeka (naj bo to otrok, partner, sodelavec ali prijatelj) nehote dotakne na mestu, kjer še vedno nosimo stare, nezavedne rane iz preteklosti. Ponavadi psihološko drži, da nesorazmeren ( pretiran) čustven odziv tukaj in zdaj na nek dogodek nima opravka z temi dogodki ali ljudmi zdaj ampak je nakaj starega, čustveno ne predelanega iz preteklosti.

Namesto da bi začutili bolečino ali ranljivost, ki se prebuja, se hitro odzovemo z jezo, obtoževanjem ali umikom. Gre za avtomatsko zaščito za naučen odziv iz časa, ko nismo imeli druge izbire. Danes imamo več možnsti izbire. Morda smo kot otroci doživljali, da smo bili "preveč" : preglasni, prezahtevni, preobčutljivi in smo se zato naučili te dele sebe zatirati. Ko nas zdaj nekdo s svojim vedenjem nehote spomni na tisto staro bolečino, v nas sproži obrambni odziv.

Zelo pogosto so ti odzivi nezavedni. Morda vas razjezi partnerjevo umikanje, ker vas v resnici spomni na občutek zapuščenosti iz otroštva. Morda vas sodelavčeva kritika boli bolj, kot bi »morala«, ker v vas sproži stari občutek, da niste dovolj dobri.

Pomembno je, da se teh mehanizmov začnemo zavedati. Ko si dovolimo reči: »To, kar zdaj čutim, je več kot samo reakcija na to situacijo,« ustvarimo prostor za razumevanje sebe in drugih.

Namesto da avtomatično reagiramo, lahko postanemo radovedni: Zakaj me to tako prizadene? S čim v meni je to povezano? Kateri del mene se v tem trenutku oglaša? To ni šibkost, kvečemu pot k večji čustveni zrelosti.

Največji paradoks odnosov je, da nas pogosto najbolj vznemirijo prav tisti ljudje, ki jih imamo najraje. Ne zato, ker bi oni delali kaj narobe, ampak ker nas nehote dotaknejo tam, kjer smo še vedno občutljivi.

Dobro je vedeti: močan odziv ni nujno znak, da z drugim nekaj ni v redu. Pogosto je to priložnost, da se ustavimo, zadihamo in pogledamo vase, v svoj notranji sistem vrednot, ki ga moramo dobro poznati, če hočemo razumeti svoje čustvene reakcije. Ne zato, da bi prevzeli krivdo, ampak da bi prevzeli odgovornost za svoje občutke in tako ustvarili prostor za bolj iskrene, povezane in odrasle odnose.

Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije