Sodelovanje na predavanju: MODROST TRAVME, Film Gabor Mate
Hvaležen sem srčni Doris Polak Kuder (https://kozarcekhvaleznosti.si/) za povabilo k sodelovanju v razpravi po predvajanju filma Modrost travme.
Tukaj nekaj mojih razmišljanj, ki sem jih izpostavil na pogovoru:
1. Vloga staršev v zgodnjem otroštvu
V zgodnjem otroštvu potrebujemo stabilne starše, ki so tu za pomoč pri čustveni in telesni regulaciji. Otrok se rodi brez sposobnosti samoregulacije, zato v prvih letih potrebuje skrbnike, ki mu pomagajo obvladovati čustva in telesne senzacije. Telesni stik je izjemno pomemben, saj je izkušnja telesa ena prvih, ki jih otrok doživi. Ta telesna izkušnja postavlja temelje za kasnejši odnos do sebe, drugih in sveta.
2. Začetek življenja: Telo in zavest
Ob rojstvu otrok vstopi v svet kot telo z zavestjo, brez razvitega kognitivnega aparata ali ego-strukture. Zavest je neposredno povezana s telesnimi senzacijami, kar je izjemno pomembno. V tem obdobju se otrokova izkušnja sveta gradi izključno na občutkih, ki jih zaznava v svojem telesu.
Poleg tega prenašamo transgeneracijsko kolektivno nezavedno. Po nekaterih novih teorijah se ta prenos odvija po ženski liniji. Ko je ženska noseča, v sebi nosi hčerko, ki že ima razvite zametke foliklov, iz katerih bodo nastale jajčne celice naslednje generacije. Tako lahko materino čustveno in telesno stanje posredno vpliva na vnuke.
3. Navezanost in zgodnje otroštvo
Po teoriji navezanosti Johna Bowlbyja je v zgodnjem otroštvu ključna čustvena prisotnost in odzivnost matere. V tem obdobju se oblikujejo različni tipi navezanosti:
Varna navezanost.
Nevarna navezanost.
Dve vmesni obliki (ambivalentna in izogibajoča).
Mamina čustvena stabilnost je v tej fazi ključna. Očetova vloga je zato poskrbeti za mater – tako čustveno kot fizično. Pomanjkanje varne navezanosti lahko kasneje vpliva na telo in um v obliki pretiranega stresa, še posebej ob občutkih zapuščenosti. Otrok, ki ni bil čustveno reguliran, ta občutek lahko prenese v odraslost, kjer doživlja situacije kot življenjsko ogrožajoče.
4. Razvoj ega in socializacija
Med 7. in 8. letom se zaključi faza, ko otrok razvije ego-strukturo in osnovna prepričanja o sebi in svetu. Kar otrok sklene v tej fazi, postane del njegovega nezavednega. Za zdrav razvoj je ključno, da starši sporočajo:
"Svet je varen."
"Ti si v redu, takšen kot si."
Starši morajo razumeti, da sta prezaščitenost in zanemarjanje enako škodljiva. Razvajanje lahko celo bolj ovira otrokovo psihološko odpornost kot pomanjkanje pozornosti. Psihološka stabilnost temelji na tem, da otrok dobi uravnoteženo izkušnjo med zaščito in samostojnostjo.
5. Senzacije in čustveno procesiranje
Novorojenček svet dojema kot prijeten ali neprijeten. Če socializacija ne omogoči prepoznanja neprijetnih, a koristnih izkušenj, se razvije težnja po izogibanju trpljenja. Sodobna kultura hedonizma pogosto spodbuja ljudi, da se izogibajo bolečini in neprijetnostim, kar vodi v nezmožnost soočanja z izzivi.
Pri svojem delu pogosto sprašujem: "Kaj bi ti ta občutek (npr. v prsih, glavi ali trebuhu) povedal, če bi lahko govoril?" Ko se ljudje povežejo s svojimi telesnimi občutki, ti "spregovorijo", kar omogoča razumevanje, zmanjšanje ali celo odpravo bolečine.
6. Frustracija in travma
Frustracija ni enaka traumi:
Frustracija je neprijetnost, ki vodi k spremembam. Otroka je potrebno frustrirati, saj to krepi njegovo odpornost.
Travma je nepredelano, neopisljivo stanje, ki presega posameznikov referenčni okvir (npr. vojne, zlorabe). Travma je izkušnja, ki je posameznik ne more asimilirati ali čustveno predelati.
NI vsako močno neprijetno stanje travma. Obstajajo travme z t.i. malim t, travme z velikom T, frustracije in ljudje, ki nimajo nič od tega. V osnovi pa obstaja veliko ljudi z ranjenim notranjim otrokom.
7. Psihološka odpornost
Naša sposobnost soočanja s stresom, spremembami in izzivi je odvisna od zgodnjih izkušenj in sposobnosti čustvene regulacije. Ljudje z razvito odpornostjo imajo t. i. "debelo kožo" – prenesejo več, tudi ko se soočajo z istimi izzivi kot drugi.
Psihološka odpornost ne pomeni odsotnosti čustev, temveč širše "okno tolerance" za stres. Bolj kot smo odporni, manj nas zunanje okoliščine vržejo iz ravnotežja.
Zaključek: Povezava z avtentičnim jazom
Kot pravi Gabor Maté: "Avtentičnega jaza se ne da uničiti." Čista zavest je neuničljiva. Da pridemo do tega dela sebe, je potrebno raziskati delovanje uma in ego struktur. Umirjanje uma in čustvena regulacija in predvsem stik z telesom sta ključni poti k zavedanju, ki nas poveže s pristnim jazom. To zavedanje omogoča življenje v harmoniji s seboj in svetom.
Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije
Slika1: Utrinek z pogovora 21.11.2024
Commentaires