Koncept notranjega otroka ni ravno široko razumljen pojem.
Ali je možno, da v sebi nosimo več različnih verzij samih sebe?
Kljub temu, da smo odrasli in smo prehodili lastno razvojno pot, nas lahko preseneti, ko ugotovimo, da v nas še vedno tli notranji otrok. Verjetno poznate občutek, ko ste gledali stare slike sebe iz preteklosti in se spraševali, kje je in kakšna je bila ta oseba na sliki.
V resnici pa vsak od nas nosi odseve vseh osebnosti, ki smo jih kdaj bili. V naši notranjosti se skrivajo zbegani najstnik, žalosten otrok, ljubosumen ali lačen dojenček. Noben del nas nikoli povsem ne izgine, zgolj se razvija in raste. V skladu s psihološko teorijo pa nekateri naši notranji otroci verjetno ne najdejo pravega mesta v našem življenju. Lahko se spopadajo s travmami, za katere ne vedo, kako jih obvladati, so osamljeni, v stiski in sramujejo se svoje bolečine. Notranji otroci lahko povzročajo duševno stisko ne zato, ker so preveč prisotni, ampak ker niso dovolj prisotni. Preveč učinkovito so bili potisnjeni na stran. Njihov jok je bil nemarno pozabljen in zanemarjen, kljub temu pa še vedno obstajajo. Zato je pomembno, da opravimo nenavaden postopek, imenovan "ponovno starševstvo". Notranji otrok mora biti prepoznan, razumeti moramo njegove specifične težave ter pomiriti in obvladati njegove bolečine.
To zahteva od nas, da postanemo starši otrokom, ki smo nekoč bili. Zbrati moramo naše odrasle sposobnosti: prijaznosti, tolažbe, sočutja in topline ter jih usmeriti proti triletnikom, petletnikom ali 15-letnikom, ki še vedno obstajajo v naših mislih. Sprejeti moramo zavedanje o žalostih teh mladih ljudi in jim pomagati na način, kako jim takrat niso pomagali, v imenu pomoči sebi, saj stojimo na njihovih ramenih in smo lahko le tako stabilni, kot so oni. S tem pristopom se bomo sčasoma prebudili v svet, kjer bomo celoviti, razumevajoči in ljubeči - tako do sebe kot do drugih. To nam lahko prinese notranji mir in zdovoljstvo..
Poleg tega, proces ponovnega starševstva zahteva tudi odločnost in pogum za soočanje s svojimi najglobljimi čustvi ter ranljivostjo. Vendar pa nam lahko to prinese tudi veliko olajšanje in sprostitev, saj lahko na ta način končno premagamo dolgotrajne težave, ki smo se jih dolgo časa trudili ignorirati ali potlačiti.
Pri tem je pomembno, da si vzamemo čas zase ter si dovolimo biti ranljivi, saj se le tako lahko resnično povežemo s svojim notranjim otrokom ter se osvobodimo preteklih bremen.
Vsak posameznik ima svojo edinstveno zgodbo. Velja pa poudariti, da je dobro, da poiščemo strokovno pomoč, če se počutimo preobremenjeni ali če ne moremo sami premagati težav, s katerimi se srečujemo.
Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA)