Svet, v katerem živimo, se zdi vse manj varen. Hitre spremembe v političnem, ekonomskem in socialnem okolju so ustvarile globalno krizo, v kateri občutek permanentne nesigurnosti postaja vseprisoten. Kapitalistični sistem nas nenehno prepričuje, da nikoli nismo dovolj – dovolj dobri, dovolj uspešni, dovolj vredni. Hkrati pa nas sili v brezkončno tekmo za dosežki, ki nas pušča izčrpane, prazne in brez občutka smisla. Mnogi ljudje niso opremljeni za soočanje s tovrstnimi pritiski, kar vodi v množično izgorelost, tesnobo in depresijo.
Politična nestabilnost dodatno poglablja ta občutek negotovosti. Grožnje tretje svetovne vojne, pandemije, inflacija in vse večja neenakost spodbujajo vzdušje strahu. Hedonizem, ki ga promovira sodobna družba, otopi naš čut za sočutje in humanost, medtem ko nas družabni mediji potiskajo v virtualno pasivnost. Generacije mladih, zatopljenih v svoje telefone, se vse težje izražajo in tvorijo kakovostne odnose. Komunikacija se je reducirala na všečke in emojije, pogovori pa postajajo plitvi in prazni.
V tem kontekstu opazujemo globoko krizo identitete, ki sega od najmlajših do odraslih. Otroci se že od malih nog odtujujejo od sebe in svojih čustev, saj so ujeti v virtualne svetove, kjer ne razvijajo osnovnih veščin samostojnosti. Adolescenca, ki naj bi bila obdobje osebnostne rasti in osamosvajanja, se vse bolj zamika, zaradi česar ustvarjamo čustveno nezrele odrasle. Hkrati psihološka odpornost upada, tesnoba in samomorilnost pa naraščata. Vzrok za to pogosto tiči v starših, ki so sami preobremenjeni z eksistencialnimi skrbmi in zato niso zmožni ustvariti okolja, kjer bi otroci lahko občutili: »Svet je varen in ti si v redu.«
Ta občutek permanentne nesigurnosti se prenese tudi v odraslost. Naše telo na to stanje reagira z nenehno prisotno anksioznostjo, depresijo in slabim mentalnim zdravjem. Sistem, ki bi moral pomagati, pogosto odpove. Medicinski pristop se prevečkrat reducira na hitre rešitve, kot so zdravila, medtem ko je človekova potreba po človeškem stiku, spoštovanju in ljubezni zanemarjena.
Družbena neenakost, ki jo poganja kapitalistični sistem, vse bolj polarizira bogate in revne.
1 % superbogatih obvladuje svet, medtem ko so delavci postali zgolj potrošni material, ki ga nadomeščajo roboti in avtomatizacija. Epidemija izgorelosti in adrenalnega zloma postaja norma v družbi, kjer je storilnost glavno merilo uspeha.
Rešitve obstajajo – od redistribucije davkov z dela na kapital, uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka do reforme zdravstvenega in izobraževalnega sistema. A zares pomembna sprememba mora priti od spodaj, skozi vzgojo generacij staršev, ki bodo zmogle presekati krog transgeneracijskih travm. Sodobna generacija staršev nosi breme zgodovine – travme dveh svetovnih vojn in generacij trdega življenja, ki so prepovedale ljubezen in nežnost kot nekaj šibkega. Danes pa imamo priložnost to spremeniti.
Razumeti moramo, da je varnost – tako čustvena kot fizična – temelj človekovega razvoja, in da je le z zavestno prekinjanjem kroga negotovosti mogoče ustvariti svet, kjer bo posameznik občutil, da je dovolj in da je svet varen kraj za življenje.
Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije
Comments