Vsi narodi, ko vprašajo za počutje sogovornika, v večini rečejo: »How are you doing?«, »Wie geht’s?«, »Comment vas-tu?« Torej vprašajo: »Kako si?«
Pri nas v Sloveniji pa je pogostejše vprašanje: »Kaj delaš?«
Verjetno smo edini narod, ki povpraša po delu, takrat ko drugi sprašujejo po osebnem počutju. Celo pregovor »kdor ne dela, naj ne je« je zelo zgovoren.
Tudi sam sem veliko delal. Spomnim se, da je bilo moje prvo delo takoj po osnovni šoli v tovarni, kjer je delala moja mati. Nato vsake počitnice. Zaslužil sem za to in ono. Seveda je bila to dobra izkušnja in pomoč na poti samostojnosti. Cilj rednih obveznosti je v tem, da imamo oz. razvijemo zdrav odnos do dela in pridobivamo delovne navade.
Večina ljudi, ki so izgoreli, NIMAJO zdravega odnosa do dela. Enačijo svoj ego z delom. Torej moje delo to sem jaz. Če moje delo ni v redu, potem jaz nisem v redu. JAZ je veliko več kot samo to.
Kandidati za izgorelost so tisti, ki ne zmorejo reči NE, so nezmožni sprejeti zavrnitev. Strah jih je, da bi izgubili svoje ljubljene, če ne bi izpolnili njihovih pričakovanj. Ogroženi so tudi tisti, ki so preobčutljivi za kritiko, in ljudje, ki prevzemajo pretirano odgovornost nase tudi za stvari, za katere objektivno niso odgovorni.
Moj primer je tipičen: Po končanem izobraževanju sem se pri delu razdajal, ustrezal drugim, postavil delo pred svojo družino, prijatelje in predvsem svoje zdravje. Saj uspeh pri delu je hranil moja prizadevanje po uspehu nasploh, biti občudovan in predvsem biti prvi in najboljši.
Na tej življenski točki nam vse omenjeno ne predstavlja napor, na te tako imenovane "gonilnike" smo v bistvu zelo ponosni. To da sem izjemno deloven, da ne znam počivati razumem, kot moje pozitivne lastnosti.
Nato po 20 letih dela, študija doma in v tujini ter intenzivnega izobraževanja sem se počutil vse bolj utrujen, pogrezal sem se sam vase, opažal, da svoja in pričakovanja drugih le s težavo izpolnjujem. Delo, ki me je prej zelo veselilo, mi je bilo mučno in me je odbijalo. Tudi v trenutkih počitka sem se zdramil, zdaj moram pa nekaj početi, ne morem kar poležavati. Kot neka preganjavica.
Vedno sem odpiral nova področja dela in se zamotil ter se s polno silo zaletel v nekaj novega. Pomembno je bilo samo, da si delaven in pri tem uspešen. To je bila moja doza dopamina, hormona zadovoljstva, ki nam ga pokloni telo, ko dosežemo zastavljen cilj. Vedno sem mislil, da je osebna, notranja energija neskončna, neuničljiva in da ego lahko poganja telo brez omejitve. Saj če bi se ustavil, bi ugotovil, da nisem vreden, če nisem uspešen.
In potem kot strela z jasnega. Drugi februar 2017 ob 17.15. Po navadi se vsi točno spomnimo kakšne pomembne spremembe v življenju. Začelo me je dušiti v prsih in se mi vrteti v glavi. Srce mi je razbijalo kot noro. Moja prva misel je bila, da se mi je zgodil srčni napad in da moram čim prej na urgenco na defibrilator, ker bom drugače umrl.
Spomnim se samo, da sem se usedel v avto, ženi povedal, da grem sam na urgenco. Do urgentne ambulante je bilo 10 minut, kjer so mi dvakrat merili EKG in hormon za indikacijo srčnega popuščanja. Markerja za srčni napad ni bilo. Pulz je bil ponorel (110/200 mmHg), in ko sem se umiril, so me poslali domov z diagnozo »akutni stresni dogodek«.
Tako se pri večini začne. Spomnim se, da sem na poti prevozil rdečo luč, da bi čim prej prišel do ambulante, pri tem pa so mi švigale slike pred očmi in sem se v mislih poslavljal od otrok in žene ter videl neko belo svetlobo, o kateri vsi govorijo, da jo vidijo tik pred smrtjo. V resnici ni bilo nič drugega kot panični napad, povezan z stresom. Ker pa človek ne pozna teh občutkov, jih poveže z dramatičnimi, katastrofičnimi asociacijami in se zavrti v spiralo.
Občutek, ko sem prišel domov in se ulegel na posteljo, je bil, kot da se mi je podrl svet. Kot da bi izgubil tla pod nogami. Moja energija je padla na nič, kaj na nič, bil sem energijsko tako izčrpan in na tleh, da sem s težavo vstal.
Kaj zdaj, sem se spraševal, kaj za vraga me je doletelo in kam to pelje?
Doživel sem t. i. adrenalinski kolaps. Kaj je to ?
Dolgo pred tem se spomnim majhnih opozorilnih simptomov, rahlo tiščanje v predelu srca. Bil sem celo preventivno v splošni ambulanti približno mesec dni pred akutnim dogodkom, kjer so mi izmerili EKG in poslali domov z napotkom, naj se ne »sekiram« preveč in naj najdem sprostitev. Kako za vraga pa naj to naredim?
Spomnim se tudi urejenega gospoda za mano, ki je bil videti, kot da bi prišel naravnost s poslovnega sestanka na merjenje EKG, verjetno je odšel domov z istim napotkom in danes piše in razmišlja o istih stvareh kot jaz. Preživel je svoj »burnout« in sestavlja zdrave dele svoje osebnosti za nov začetek.
...Vprašanje je zakaj nisem prej reagiral na simptome in zakaj sem jih potlačeval. Odgovor je v bistvu preprost: zato, ker bi to bila katastrofa za moj nezavedni del psihe, ker bi bil kot človek nevereden, ker ne zmorem vsega, kar sem si zastavil ali pa kar drugu pričakujejo od mene. Prepričanja iz ortoštva nas lahko pripeljejo na rob ali v izgorelost. Takrat v zgodnji mladosti so ta preprčanja imela svoj namen, danes v odraslosti pa nam lahko povzročajo velike težave. Z psihoterapijo lahko te vzorce nadomestimo z novim pogledom npr. JAZ SEM KOT ČLOVEK BREZPOGOJNO OK.
Seveda je sledila bolniška. Presenetljivo je moja osebna zdravnica, ki velja za zelo uspešno in moderno, predvsem pa za zelo priljubljeno med pacienti, postavila pravilno diagnozo: »simptom izgorelost« zaradi posledic dela. Razumevanje klinične medicine je prej izjema kot pravilo in je zelo odvisno od osebnega zdravnika, ali prepozna »akutni stresni dogodek« kot izgorelost. Cilj uradne medicine je, da te pošljejo čim prej nazaj na delo.
Ta zlom pa je zelo neprijetna posledica izgorelosti, ampak pozor, ima svoj namen. Namen je, da se človek končno le ustavi. Žal ali na srečo, če se ne ustavimo sami, to naredi naše telo. Težava je le v tem, če se ustavimo PO zlomu, je rehabilitacija – povrnitev v prvotno psihofizično stanje – veliko dolgotrajnejša (4–6 let), kot če prej upoštevamo simptome in preventivno naredimo nekaj za svoje zdravje.
V času bolniškega staleža sem hodil na sprehode in se nikakor nisem mogel navaditi na novo situacijo, kako naj bi se. Počutil sam se zanič, ničvredno, saj nisem mogel delati in sem bil popolnoma brez energije. Ob tem sem se začel zanimati in brati o tem, kaj sploh je izgorelost. Seveda, ker sem zelo studiozen, sem se tudi tega lotil kot po navadi, čim prej priti do rezultatov, torej v tem primeru do ozdravitve. V tistem trenutku sem potreboval mir, najraje bi nekam pobegnil, se pozdravil in se zopet vrnil zdrav nazaj. Vse mi je bilo prehrupno, moteče, kot neki svet, iz katerega ne moreš pobegniti.
Odločil sem se, da grem za nekaj dni v Portorož sam. Saj sem potreboval mir pred službo in družino. Na začetku je bilo, kot da bi si za trenutek oddahnil od vsega, ampak zelo hitro sem postal razdražen, v jedilnici nisem zdržal dolgo, ker mi je bilo preglasno. Hodil sem na sprehode in sedel ob morju.
Takrat sem prvič dobil občutek, da je vse nesmiselno, čeprav bi bil lahko s svojim življenjem zelo zadovoljen. Prešinila me je misel, da bi skočil z balkona v osmem nadstropju. Ampak potem se sprašuješ, kako se boš razbil - (what a mess), kaj če slučajno preživiš in si potem celo življenje invalid. Prekleto sranje, sem si mislil. Kaj pa otroci, žena ? Nato sem se odločil, da bi bilo to preveč enostavno.
Rekel sem si, da vidim, kaj to pomeni, ko rečejo, da boš na koncu poti še vesel, da si doživel izgorelost. Zdaj sem res vesel, da tega nisem storil, da sem našel nov smisel in da lahko zapišem svoje občutke v pomoč vsem, ki preživljajo podobne težave.
Priznam, včasih se še lovim in iščem ravnotežje na tej tretji poti, ampak sem se naučil brezpogojno sprejemati. To je najtežji, ampak tudi hkrati edini mogoči način izhoda ne samo iz izgorelosti: se v celoti brezpogojno sprejeti.
Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., transactional analysis (TA) practitioner