Znana je zgodba iz grške mitologije o Kairosu, bogu srečnega trenutka, ki je bil najmlajši Zevsov sin. V legendah nastopa po navadi kot zelo lep mladenič. Vendar je bil v nečem zelo poseben, bil je popolnoma nag, namazan z olivnim oljem, lase je imel povezane v čop, ki mu je visel čez sredo čela. Poleg tega je Kairos stalno hitro tekel po svojih poteh, večkrat mimo ljudi. Mnogi so ga želeli ujeti. Ker pa je bil zaradi olja izmuzljiv, so ga lahko ujeli samo, če so ga zgrabili za čop, ki je bil kot konjski rep sredi glave. Če so bili prehitri, se jim je izognil, če so bili prepočasni, so ga zagrabili za roko ali kakšen drugi del telesa, ki je bil namazan z oljem, in Kairos se je izmuznil.
Sporočilo oz. nauk te zgodbe je torej, da morajo ljudje aktivno zaznati in izkoristiti pravi trenutek, da bi uresničili svojo željo in dosegli srečo. Tudi beseda sreča izhaja iz besede srečanje – torej srečanje želje in tiste priložnosti v realnem življenju, ki omogoča izpolnitev želje.
Da bi se v ugodnem, kairotičnem trenutku srečali naša želja in priložnost v realnem svetu, pa se moramo pogosto odločiti med dvema ali več možnostmi. Torej kairos velikokrat pomeni odločitev. V določenem trenutku lahko začutimo – zdaj ali nikoli.
Odločiti se moramo zdaj ali pa bo šla priložnost mimo. Kairos je trenutek edinstvene priložnosti, ki jo lahko ujamemo ali pa se nam izmuzne, saj taki dogodki zahtevajo dejanje ali so ugodni za neko dejanje. Življenjske okoliščine ali dogodki so taki, da se zavemo, da moramo zdaj ukrepati, nekaj narediti in tudi tvegati, da bi spremenili svojo usodo – bodisi za naslednjo minuto ali celo življenje. Če ne bomo ukrepali, se bo naša usoda prav tako spremenila, a na drugačen način, ker nismo ukrepali, nečesa nismo naredili, se za nekaj nismo odločili.
Naše dojemanje časa je precej linearno, to je umeščanje dogodkov na črto dogodkov v odvisnosti od časa. Temo času pravimo tudi resničnost kronosa. To poznamo, kronos nam daje objektivnost in je nesporno nekaj, kar se je v preteklosti zgodilo. Če se ozremo nase, se ozremo tudi z vidika kairosa, so rekli Grki. To je subjektivni čas, ki ima svoje lastne meje in se izmuzne linearnemu dojemanju časa. Vsebuje tudi preteklost, je pa tudi subjektivna komponenta v kronosu. Kairos je tako subjektivna kot tudi psihološka enota.
Npr. nesporno je, da se mi je prva hči rodila 26. novembra 2007 ob 10.59, to je kronološko gledano res in stoji na moji linearni časovni skali. Je pa tudi res, da je bil to trenutek, ko sem doživel tako poplavo čustev, sreče in ganjenosti ter povezanost z ženo in otrokom, da ga časovno ne morem postaviti na časovno skalo kronos, ker ta trenutek občutim še danes in ga bom vedno nosil s seboj, dokler bom živ, in to je bil moj trenutek kairos.
Kairos ima lahko tudi zdravilno moč v psihoterapevtskem sopotniškem dialogu.
Saj psihoterapija pravzaprav pomeni iskanje prehodov, utiranje poti v nove življenjske možnosti. In to so trenutki srečanja oz. kairos v psihoterapiji in življenju nasploh.