Search

JEZEN NASMEH – PASIVNA AGRESIVNOST




V naši družbi, kot v vseh preostalih družbah, je agresivna komunikacija nezaželena oblika komunikacije. Agresivne oblike komunikacije lahko zaznamo v družini, med prijatelji in sodelavci, partnerji ter v vzgoji in šolstvu. Posebno je treba biti pozoren na eno vrsto agresivne komunikacije, to je pasivno agresivna komunikacija kot oblika izražanja jeze, zato ker ni tako neposredno prepoznana, ampak lahko postane tudi zelo destruktivna.


Simbolično pasivno agresivnost lahko opišemo kot jezen nasmeh. Tega lahko opišemo kot nekongruentno komunikacijo, saj se socialno sporočilo ne ujema s psihološkim sporočilom. Sogovorniku ponudimo nasmeh, ampak v tem nasmehu je nekaj jeznega, zaničujočega in agresivnega. Torej ta jezen nasmeh je eden od primerov pasivno agresivne komunikacije.


Naša sporočila, ki so verbalna ali neverbalna, socialna ali psihološka, naj bi bila kongruentna, torej skladna s tem, kar resnično mislimo. Nekongruentna sporočila kažejo, da znotraj pošiljatelja takih oblik sporočil obstaja neskladnost ali celo notranji konflikt.


Ko govorimo o načinu komunikacije, jo lahko razdelimo na štiri tipe. Na asertivno komunikacijo kjer sogovornika jasno izražata, da imata oba pravice in potrebe po izražanju svojih stališč. V smislu reka, ki ga pripisujejo Voltairu: »Ne strinjam se z vašim mnenjem, ampak bom storil vse, da ga lahko izražate.« Stališče asertivnega udeleženca v komunikaciji je jaz SEM vredu in ti SI vredu.


Na agresivno komunikacijo, ko je sogovornik glasen ter s telesno držo pokaže dominanco in hoče prevladati za vsako ceno. V tem primeru je stališče agresivnega udeleženca v komunikaciji jaz SEM v redu, ti NISI vredu.


O pasivni komunikaciji govorimo, kadar je sogovornik zadržan, večinoma tiho, ne postavi se zase in se opravičuje ter se ne odziva na verbalne napade. V primeru pasivnega udeleženca v komunikaciji je njegovo stališče jaz NISEM v redu ampak ti pa SI vredu.


Pasivno agresivna komunikacija je navzven podobna pasivni, le da se jeza pokaže v obliki kritike in sarkazma. Pasivno agresivno komunikacijo uvrščamo v indirektno komunikacijo, ki je usmerjena v izogibanje konfliktov z osebami, ki jih ne maramo ali smo nanje jezni. Kljub jezi in zameram ne vstopamo zavestno v direktno konfrontacijo. Ker je pasivno agresivna oseba mnenja, da če bi pokazala resnična čustva (v tem primeru jezo), bi to pomenilo katastrofo za medsebojne odnose. Ne razume, da je konflikt koristen instrument pri reševanju medsebojnih odnosov. Najbolj boleča in najbolj agresivna oblika pasivno agresivnega obnašanja pa je ignoiriranje sogovornika. Stališče pasivno agresivnega udeleženca v komunikaciji je jaz NISEM v redu ampak tudi ti NISI vredu.


Agresivnost kot taka izhaja iz jeze in je različna od destruktivnosti, ki izhaja iz občutja sovraštva. Pasivno agresivni niso v osnovi sovražni, ampak je to lahko le njihov dominantni način obnašanja. Danes v družbi ta oblika agresivnosti ni tako razširjen in razumljen pojem, kot je na primer fizična ali direktno izražena verbalna agresivnost, ki jo poznamo vsi. Pasivna agresivnost, kot pove sama beseda, je pasivna, potisnjena, včasih nejasna, nedefinirana, subtilna. Kot vsak način komunikacije ima tudi pasivna agresivnost svoj izvor in namen. Večina ljudi se ne zaveda svojega pasivno agresivnega obnašanja, po drugi strani pa se nekateri pasivno agresivni zelo zavedajo svojega obnašanja. Vsi smo občasno pasivno agresivni. Problem lahko nastane, ko je ali postane tako obnašanje dominanten način komunikacije.


Tak način vedenja vodi v toksične odnose, manipulacijo in nasploh lahko take ljudi doživljamo kot neprijetne, kot ljudi, ki nam jemljejo energijo in smo sploh vznemirjeni ob njihovi prisotnosti.


Nekako imamo občutek, da so »žleht«. Sama ljudska beseda žleht izhaja iz nemške besede schlecht, kar pomeni slab. Torej taki ljudje imajo slab namen. Imajo namen provocirati, polni so sarkazma, neprimernih šal na tuj račun, njihovo izražanje je ironično, trmasto ali pa skrajno ignorantsko. Bistvo njihovih sporočil je v tem, da jim drugi ljudje niso pomembna človeška bitja, in s svojim obnašanjem pri nas vzbujajo slab občutek, lahko tudi občutek krivde in tesnobe. Take osebe ne znajo ali nočejo direktno izražati svojega nestrinjanja, svojih resničnih občutkov. Čustva, kot je jeza, zadržijo rajši zase. O sebi imajo kontradiktorno mnenje, po eni strani mislijo o sebi, kot da so stvar brez svojega mnenja, po drugi strani pa mislijo, da so posebni, izjemni. V osnovi pa se počutijo brezmočni.


V ozadju je prepričanje, da je konflikt nevaren in je zato nezaželen. Po teoriji egostanj je naša psihična struktura sestavljena iz treh egostanj, notranji starš, notranji otrok in notranji odrasli. V primeru pasivno agresivnega človeka je notranji otrok prepričan, da bi konflikt lahko povzročil to, da bi notranji starš zapustil notranjega otroka, če bi se notranji otrok postavil zase in povedal svoje resnično mnenje in občutke. Tako prepričanje je nastalo v zgodnjem otroštvu. Kar bi pomenilo za tako osebo malo katastrofo za njegovo psihično strukturo.


Ker lahko njihova pasivno agresivna reakcija vzbuja pri nas podoben odziv, se bomo tudi lahko odzvali pasivno agresivno ali aktivno agresivno. S tem je njihov namen v tej psihološki igri dosežen. Njihov dobiček v tej igri je v tem, da vas sprovocirajo in najdejo vašo šibko točko. Pri tem bodo trdili, da je z njimi vse dobro, da ste vi pretirano občutljivi, paranoični ter nervozni in se sploh na znate kontrolirati. Oni pa bodo ostali zelo mirni. Ko jih opozorimo na takšno obnašanje, je njihova reakcija absolutno zanikanje in okrivljenje drugih. Niso storili nič slabega.


Ljudje z dovolj empatije bodo prepoznali tak vzorec obnašanja in se jih bo tako obnašanje lahko močno dotaknilo. Njihov namen je spraviti partnerja v komunikaciji iz ravnotežja.


Vzorec obnašanja nastaja v otroštvu kot odziv na pretirano dominantne, prestroge starše, ki ne dopuščajo, da ima otrok tudi svoje mnenje, in mu ga ne dovolijo izražati ter pričakujejo od njih absolutno podrejanje. Aktivni so stoperji, kot sta »Don’t think« in »Don’t grow up«. Ali pa je otrok imel nedosledne starše, pri katerih se otroci izgubijo v svojem razumevanju nejasnih in nedoslednih pravil, ki so jih dobili od staršev. Pri vzgoji, kjer je bila jeza otroka prepovedano čustvo, se ta neizražena energija obrne navznoter in postane dominanten način izražanja nezadovoljstva. Takšen vzorec delovanja se lahko stopnjuje do samokaznovanja in samodestrukcije.


Vsi nosimo v sebi določeno stopnjo jeze in agresije, vprašanje je samo, na kakšen socializiran način jo izražamo in kaj se pri nas dogaja na čustvenem in telesnem nivoju. Obstaja veliko raziskav na temo potlačenja jeze in avtoimunskih ter drugih bolezni, ki nastajajo zaradi neprimernega izražanja čustva jeze. Pri tem je pomembno spoznati in uzavestiti lastne vzorce pasivne agresivnosti, če ti obstajajo. V osnovi je lažje je prepoznati tako obnašanje pri drugih kot pri sebi. Zato sta potrebna dodaten napor in čustvena pismenost, da prepoznamo lastne obrazce obnašanja.


V odnosu s takimi ljudmi imamo samo dve možnosti. Če nam oseba ni blizu, se lahko takim odnosom enostavno izognemo in zapustimo komunikacijski prostor. V primeru partnerskega, družinskega odnosa, ko se takim osebam ne moremo izogniti, pa pomaga sprejeti stališče, da ohranimo mirnost, ne posvečamo veliko pozornosti takemu obnašanju, postavimo jasne meje in opozarjamo partnerja na neprimerno komunikacijo ter spodbujamo direktno komunikacijo.


Take osebe v večini primerov, razen če jih kdo od družinskih članov ne prisili k temu, ne hodijo na psihoterapijo, ker so mnenja, da sami nimajo težav. Da so za njihove težave krivi drugi. Kar je precej povezano tudi z narcistično osebnostno strukturo. Nekdo, ki pa je deležen takšne komunikacije, lahko čuti tesnobnost, ker sporočila pasivno agresivne osebe niso kongruentna, saj njihova psihološka in socialna sporočila niso skladna. Kar pri komunikacijskemu partnerju vzbuja zmedo in negotovost.


Normalno je, da občasno čutimo frustracije, ki privedejo v agresivno vedenje. Dokler naša »intenzivna« komunikacija ostaja na nivoju »jaz sem dobro in moj sogovornik je dobro«, ostanemo v okviru socialno sprejemljivega načina izražanja jeze. V primeru čutenja, da frustracija preide v pogoste agresije, kot so opisane v članku, in da motijo kakovost življenja, je vredno poiskati pomoč psihoterapevta in razvozlati notranje konflikte, ki nastajajo v komunikaciji s partnerjem, starši, kolegi ali učenci. Posebej moramo biti pozorni pri odkrivanju oblik pasivne agresivnosti pri sebi in v svoji okolici ter v primerih, ko ne moremo sami spremeniti teh vzorcev obnašanja, poiščemo strokovno pomoč.


Jeza, ki lahko vodi v agresivne oblike obnašanja, je po navadi samo površinsko čustvo, saj se pod tem lahko skrivajo prvotna čustva užaljenosti ali sramu, ki so prikrita s čustvom jeze. Osnovna motivacija izražanja pasivno agresivnega vedenja je strah osebe pri izražanju čustva jeze. Zato ker je bilo to čustvo v njeni vzgoji prepovedano ali pa se oseba ni naučila socialno pravilno izražati tega čustva. Naša naloga v osebnem razvoju je prepoznavanje pravih čustev in nasloviti čustva s pravim imenom, to je osnova čustvene pismenosti, ki je potrebna za boljšo kakovost življenja.


Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., transactional analysis (TA) counsellor


26 views0 comments

Recent Posts

See All