Jeza in strah sta obe lahko zelo intenzivni čustvi. Razlika je v tem, da je jeza po navadi usmerjena v preteklost in dogodke, ki so se zgodili in nas jezijo. Težko si predstavljamo, da smo lahko jezni na nekaj, kar se še ni zgodilo.
Nasprotno pa je strah povezan z dogodki, ki so stvar naše domišljije in so vezani na nekaj, kar naj bi se zgodilo v bližnji prihodnosti. Tako kot jeza za prihodnost si težko predstavljamo, da nas je strah nečesa, kar se je že zgodilo. Kar ostane, je po navadi čustveni naboj na pretekle dogodke, ki jih povezujemo s strahom.
Velikokrat slišimo, kako je potrebno premagati strah. Tudi otrokom, ko gredo npr. prvič v šolo in jih je strah novih okoliščin, starši po navadi rečemo, da jih ni potrebno biti strah, in zmanjšujemo njihov čustven odziv. Ampak pristop bi moral biti drugačen, ni potrebno zmanjševati otrokovega strahu ali ga celo ignorirati, kot da je to neprimerno čustvo, še posebno pri fantkih, ki morajo biti močni in pogumni.
Pravilneje bi bilo otroku povedati, da je dobro, da ga je strah, in da je v šoli čisto varen. Kar bo tudi s časom ugotovil tudi sam, morda celo isti prvi dan v šoli.
Strahu ni potrebno premagati, ampak ga je potrebno sprejeti. Postopoma.
Kajti čustva, ki se jim upiramo, pridobijo intenziteto. Znana je tudi misel Carla Junga: »What we resist, persists.«
S tem je mišljeno, da naš upor strahu ohranja sam strah. Intenziteta strahu lahko samo pojenja, če se prepustimo in sprejmemo strah, ki po navadi prihaja v valovih. Pri naslednjem valu se umirimo, sprejmemo čustvo in bo čustveni val, ki nas je preplavil, tudi odšel.
Nihče ni bil in ostal zelo dolgo v tem stanju strahu. S časom bodo amplitude valov vedno manjše in čez čas se bodo zmanjšale na sprejemljivo raven, ki ne moti kakovosti življena.
Strah je koristno čustveno stanje, saj nas varuje pred nevarnostjo. Strah se tudi lahko stopnjuje v paniko ali grozo. Torej v stanje, ko mislimo, da ni izhoda iz za nas nevzdržne situacije.
Nasprotno čustvo strahu je pogum. Toda pogum ne pomeni odsotnost strahu, ampak le, da nekaj storimo, čeprav nas je strah. Filmska industrija predstavlja junake v filmih, ki so brez strahu in premagujejo nešteto ovir.
Tak človek v resničnem svetu bi bil čustveno motena oseba. Ta mit ustvarja izkrivljeno sliko o resnično pogumnih ljudeh, ki so storili pogumna dejanja kljub prisotnosti strahu.
Strah je precej individualna percepcija, kar je za nekoga strah, za drugega ne predstavlja ovire. Nekoga je lahko strah poljske miške in zbeži ali zakriči, ko jo zagleda. Nekomu pa se bo ta reakcija zdela celo smešna.
Torej ne moremo soditi in relativizirati strahu drugih ljudi, vsak ga dojema po svoje.
Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., transactional analysis (TA) practitioner