Jasna identiteta in zdrava osebnost

Kako občutek notranje celovitosti vpliva na naše odnose, čustva in življenjsko stabilnost

Včasih nas življenje prisili, da se vprašamo: Kdo sem, ko ni vloge, ki jo igram? Ko ni drugih, ki bi mi povedali, kdo naj bom? Odgovor na to vprašanje je bistvo naše identitete. V tem članku razmišljam o razliki med jasno in difuzno identiteto ter o tem, zakaj je notranja koherenca ključna za čustveno stabilnost in zdrave odnose.

Bistvo jasne identitete

Jasna identiteta pomeni, da v sebi čutimo neko jedro – občutek, da smo celoviti, usklajeni in v stiku s sabo. Vključuje zavedanje lastnih vrednot, sposobnost razlikovanja med svojimi in tujimi čustvi ter notranjo fleksibilnost. Tak človek se zna orientirati v svetu, zna postavljati meje, sprejemati kritiko in tudi bližino – ne da bi pri tem izgubil stik s sabo.

V odnosih to pomeni sposobnost za stabilno povezanost, brez potrebe po idealizaciji ali nenehnem preverjanju, ali smo še »v redu«. Konflikti ne pomenijo grožnje, temveč priložnost za rast in razumevanje.

Difuzna identiteta – notranja razdrobljenost

Ko identiteta ni jasno oblikovana, je posameznik pogosto ujet v kaotičen notranji svet. Občutek sebe je fragmentiran, občutki praznine so pogosti, odnosi pa se vrtijo med intenzivno navezanostjo in strahom pred zapuščenostjo. Čustveni odzivi so pogosto močni, impulzivni in težko obvladljivi.

Otto Kernberg je takšno stanje poimenoval difuzna identiteta, ki pogosto spremlja mejno osebnostno strukturo. To ni le teoretični konstrukt, temveč resnična izkušnja mnogih ljudi, ki se v sebi počutijo razdrobljene in nestabilne.

Pot k večji celovitosti

Pomembno je vedeti, da identiteta ni nekaj, kar bi nam bilo enkrat za vselej dano. Je nekaj, kar se lahko razvija, poglablja in sestavlja – zlasti v varnem, sočutnem in strokovno podprtem okolju.

Če se v sebi pogosto počutiš izgubljeno, razcepljeno ali nestabilno, če težko vzpostavljaš ali ohranjaš odnose, ali če tvoj notranji svet deluje kot čustveni vrtiljak – potem je to lahko znak, da je tvoj občutek identitete ranjen ali nedokončan.

V tem primeru je psihoterapija izjemno dragocena. Ne kot »popravljanje« človeka, temveč kot proces odkrivanja in povezovanja – postopnega oblikovanja koherentnega, avtentičnega selfa. Terapevtski odnos ponuja varen prostor, kjer se lahko začneš znova »sestavljati«. Ne zato, da bi postal nekdo drug, temveč zato, da bi se lahko v polnosti postal to, kar si.

Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije