V iskanju smisla in stabilnosti je naravna človekova težnja, da si prizadeva za občutek varnosti. Vendar je ta neustavljiva želja po varnosti lahko dvorezen meč. Ironično je, da lahko obsedenost z iskanjem varnosti v sebi postane svojevrstna nevarnost.
Predstavljajte si otroka, ki je nenehno zaščiten pred vsemi morebitnimi grožnjami. Takšno prekomerno varovanje lahko sčasoma otroka prikrajša za razvijanje ključnih veščin in sposobnosti soočanja s težavami. Psihološko ga oslabi, saj ne spozna realnosti sveta okoli sebe in se ne nauči premagovati ovir.
Podobno, ko odrasli nenehno iščejo popolno varnost v svojih odnosih, karieri ali finančni stabilnosti, se lahko znajdejo v zanki anksioznosti in strahu. Ta stalna potreba po zagotavljanju, da je vse "varno", lahko ustvari nevidne zidove okoli posameznika. Sčasoma se lahko ta zidovi spremenijo v ječe, ki omejujejo svobodo in ustvarjalnost.
Poleg tega lahko to nenehno iskanje varnosti pripelje do stanja, kjer se posameznik izogiba vsemu, kar se mu zdi neznano ali tvegano. Takšna omejena perspektiva lahko privede do izgube priložnosti, omejene rasti in pomanjkanja izkušenj, ki obogatijo življenje.
Ironično je, da to iskanje, ki naj bi prineslo notranji mir in stabilnost, dejansko vodi v nemir, anksioznost in občutek nenehne nevarnosti. Stalna potreba po občutku varnosti lahko paralizira, kar preprečuje, da bi človek živel polno in avtentično življenje.
Zato je ključnega pomena, da se zavedamo pasti pri iskanju varnosti. Namesto, da bi postali sužnji lastne potrebe po zaščiti, bi morali ravnati uravnoteženo, priznavati neizogibnost tveganja in se naučiti ceniti nepredvidljivost življenja. Le tako lahko presežemo omejitve, ki jih postavimo sami sebi, in resnično živimo tukaj in zdaj.
Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije
ความคิดเห็น