Search

CARE – SKRB ZASE in ZA DRUGEGA

Updated: Nov 23


Sokrat je nekoč rekel Alkibiadu: »Najprej se ukvarjaj s samim sabo.«. Torej, pri prebiranju zgodovinske literature antičnih filozofov hitro ugotovimo, da se je ideja skrbi zase in za drugega razvijala že od zgodnjega razvoja človeštva. Idejo so zagovarjale skoraj vse filozofske šole: platoniki, epikurejci, stoiki. Zasledimo tudi veliko modrih misli velikih filozofov, ki spodbujajo idejo o vseživljenjskem učenju, kako živeti in kako skrbeti za svoj razvoj in razvoj sočloveka. Tako na primer Seneka pravi: »Tisti, ki se želijo rešiti, morajo živeti tako, da neprestano skrbijo zase.«


V srednjem veku v Evropi je skrb za človeško duševnost prevzela nase skoraj izključno katoliška cerkev. Pod njihovo domeno dušebrižništva je spadalo skoraj vse. Odstopanje od tega pa je bila herezija. Koliko škode ali koristi duševnemu razvoju človeka je naredila cerkev s takim pristopom, je težko izmeriti. Najmanj, kar lahko ugotovim, je, da ga je s tem precej zavrla in pripeljala človeka v pasivni odnos do skrbi zase s svojim ekskluzivnim odnosom do dušebrižništva. Pri duševnih težavah so uporabljali tudi izganjanje hudiča, izvajal ga je celo sam Jezus (New Testament, Mark 5: 1-11).


Skrb zase bi morala postati osebna psihična higiena. Tako kot za redno umivanje in skrb za telesno higieno bi morali skrbeti tudi za lastno duševno zdravje.


Če citram latinski pregovor Mens sana in corpore sano in predpostavimo, da je zdrav duh v zdravem telesu le izjava o našem dualizmu telesa in duše, kar je splošno razširjeno mnenje na zahodu, pri osebni skrbi za telesno ugodje večinoma pozabimo na drugi del svojega bistva in to je duševno počutje.

Moramo tudi vedeti, da vzhodne civilizacije te ločnice med dušo in telesom ne poznajo. Izbira iskrenega, čustvenega, empatičnega pogovora s partnerjem ali prijateljem je prvi korak v skrbi za svoje duševno zdravje.


Če to ne zadostuje, se lahko obrnemo na psihoterapijo s ciljem spremeniti določene navade, čustvovanja, ki nas ovirajo pri življenju. Pacientka dr. Josepha Breuerja Anna O. je imenovala zdravljenje s pogovorom »čiščenje dimnika«, Breuer sam pa »katarzično čiščenje«, ki ga je prevzel in nadgradil S. Freud. To simbolično čiščenje dimnika lahko prenesemo v osebno psihično higieno. Saj tam, kjer se energija zatika kot v dimniku, je potrebno malo psihičnega čiščenja, da energija spet steče.


Kot končni cilj osebnega razvoja in skrbi zase razumem pojmovanje Marka Avrelija iz njegovega Dnevnika:


»Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar, kako nespametno je vse to, ko pa se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši, zlasti če ima v njej zaklade, ki že ob samem pogledu zbujajo čustvo udobnosti. Pod udobnostjo pa ne razumem drugega kot nravno blagost. Zato pa si, čim večkrat utegneš, privošči ta oddih in se pomlajaj v njem.«


Pomeni, da se večino časa udobno in varno počutimo sami s seboj, ko se povlečemo v svojo notranjost.


V skrbi zase lahko danes poiščemo široko paleto aktivnosti, kot so športne dejavnosti, osebnostna rast, coaching, psihoterapija, joga, taj či in podobno. Resda so vse plačljive, ampak lahko se jih naučimo tudi sami z različnimi priročniki in spletom.


V tujini, na primer Franciji, je zelo široko sprejeto dejstvo, da se redno obiskuje psihoterapevta, ki ga tam imenujejo moj PSY, in ni stigmatizirano kot pri nas, ko se obisk psihoterapevta takoj povezuje s patologijo in ne z osebno psihološko higieno, kot bi se moralo.


V Franciji je opazen porast obisk psihoterapevta. Leta 2001 je psihoterapevta obiskalo 5% populacije Francije, leta 2017 pa že 31 %. Statistično gledano je eden od treh Francozov menil, da bi vsak moral v svojem življenju enkrat obiskati psihoterapevta. Tisti, ki pa so psihoterapevta že obiskali pa v 65% (ženske celo 70%) menilo, da jim je tak obisk koristil.


Primerljivih podatkov za Slovenijo nisem našel.


Zato razmišljam, ali bi bila pri nas sprejemljiva možnost, ko bi lahko svojim prijateljem ali bližnjim podarili uro psihoterapije, in da to ne bi bilo razumljeno, kot da človeka pošiljamo na zdravljenje, ker menimo, da ima neko duševno težavo. S hitro anketo v prijateljskem krogu sem dobil potrditev, da nihče ne bi imel nič proti, če bi za »Božička« dobil tako darilo. Resda so pri nas dobro razvite možnosti za osebni razvoj. Ker pa osebni razvoj enačimo z duševnim razvojem, lahko hitro v naši družbi dobimo stigmo, da z nami nekaj ni prav, če se lotimo osebnega razvoja oziroma skrbi zase.


Iz osebne izkušnje lahko rečem, da sem zelo vesel, da sem pred štirim leti krenil na pot skrbi zase in za svoj razvoj ter preko transakcijske analize (ustanovitelj modalitete E.Berne) prišel do študija na SFU.


Po procesu skrbi zase lahko postanemo bolj kakovosten opazovalec in sogovornik tudi v skrbi tudi za druge. Vedno lahko naredimo prvi korak na tej poti. Skrb zase in za druge se začne tako, da smo za začetek iskreni do sebe.


Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., transactional analysis (TA) Counsellor

55 views0 comments

Recent Posts

See All