Izraz tesnoba (ang. anxiety in fran. anxiete) izvira iz grške besede anxius. Etimološko pa izhaja beseda anxius iz latinskega glagola angere, kar pomeni povzročati bolečino, daviti, zatirati, utesnjevati ...
Torej po domače je tesnoba nekaj, kar nas stiska, utesnjuje. Zanimivo pa je, da je občutek utesnjevanja, stiskanja velikokrat v predelu prsnega koša. Imamo občutek, da ne pridemo do zraka, in moramo zapustiti prostor, da lahko zadihamo.
Dihanje je ena osnovnih življenjskih funkcij in jo hitro občutimo na telesni ravni, če smo slabo »predihani«. Eden glavnih delov dihalnega sistema je trebušna prepona. To je ploščata mišica pod pljuči, ki nam pomaga pri stiskanju zraka iz pljuč, s krčenjem pa pomaga pri vnosu zraka v pljuča.
Velika večina tesnobnih ljudi občuti tiščanje v prsih, kar pa je v večini primerov lahko povezano le z nepravilnim dihanjem oziroma v nekaterih primerih celo z ustavitvijo dihanja. Do teh motenj dihanja pa prihaja (če so fizične okvare dihalnega sistema izključene) zaradi psihičnega stanja.
Tesnobi zelo podobno čustvo je strah in ga s tesnobo ne moremo zamenjavati. Strah opredeljujemo kot pojav, kjer je grožnja dobro opredeljena. Pri tesnobi pa je grožnja bolj difuzna in nevarnost manj definirana. Strah je bolj prvinsko, bazično čustvo kot anksioznost in je prisoten od zgodnjega otroštva, na drugi strani anksioznost lahko nastane s kasnejšim razvojem osebnosti in intelekta.
Anksioznost je bolj strah pred celotno življenjsko situacijo in ne strah pred točno definiranim problemom. To je bolj ocena, da ne zmoremo obvladovati lastnih življenjskih situacij.
Bazična anksioznost pa je pojav, ki ga opredeljujejo kot nekaj, kar je sociološko prisotno pri vseh ljudeh, pri nekateri bolj ali manj izrazito. To je neka primarna anksioznost, ki je lahko celo značilna za celotno družbo, državo, regijo ... Na primer vsi se različno odzovemo na izgubo službe, ampak nam je v principu vsem nelagodno in smo lahko v skrbeh, kako preživeti. Vzroki za bazično anksioznost so zelo kompleksni, ima pa delno vzrok v pomanjkanju varnega, zdravega navezovanja na starše ali skrbnike v otroštvu.
Večina ljudi v jasni družbeni ureditvi, socialni varnosti in strukturiranem dnevnem poteku občuti tisto bazično varnost, v odsotnosti teh pa bazično anksioznost.
Smo socialna bitja in se učimo od drugih ljudi in kadar smo v dvomih, iščemo potrditev na naš pogled na svet pri drugih, nam pomembnih ljudeh. Ker takoj po rojstvu ( za razliko od nekaterih živali) ne znamo preživeti sami, nam skupnost daje tisto bazično varnost.
Seveda anksioznost ni samo negativno čustvo, saj če se nam spremeni referenčni okvir, na primer da smo telesno nezmožni za delo ali pa se je okolica tako spremenila, da ne moremo delati (epidemiološka karantena), je anksioznost ustrezno čustvovanje.
Anksioznost je lahko akutna ali kronična. Pri akutni pride do kratkotrajnega, ampak močnega občutka tesnobe. Pri kronični tesnobi, ki traja dolgo, lahko govorimo o anksioznem razpoloženju. Adaptacija na novo situacijo po navadi odpravi kratkotrajne anksioznosti.
Pregovor je, da je hudo, ko veš, česa se bojiš, verjetno pa še huje, če ne veš, česa se bojiš. Zato naš obrambni mehanizem deluje tako, da poskušamo konkretizirati abstrakten problem (kako bom preživel brez službe) v razumljiv konkreten način (zaprosil bom za denarno nadomestilo na zavodu in poiskal si bom novo službo).
Aksioznost lahko preide v depresijo, če človek ne najde opore v drugih ljudeh. Anksiozna oseba ne verjame več v svoje sposobnosti, verjame pa še v druge ljudi in smisel bivanja. Depresija pa je izguba smisla in zaupanje v druge ljudi in v lastno življenje.
Zato zelo velja citat Viktorja E. Frankla: »Those who have a 'why' to live, can bear with almost any 'how'.«
Anksioznost se lahko stopnjuje v panični napad. V tem stanju ima človek občutek, da se bo v zelo kratkem času zgodilo nekaj katastrofalnega. Srčni utrip se poveča, začnemo se potiti in iščemo izhod iz situacije. Človek se počuti, kot da bo v kratkem izgubil svoj razum ali bo v kratkem umrl. Ker so simptomi podobni srečnemu infarktu, jih človek napačno tolmači, kar še poveča panični občutek brezizhodnosti. Razlika je v tem, da je pri srčnem napadu prsna bolečina konstantna in se nadaljuje tudi v udih. Pri paničnem napadu prihaja intenzivno tiščanje v prsih v valovih in ni konstantno.
Od paničnega napada kot takega ni nihče umrl ali izgubil razuma. Je pa zelo neprijeten in v tem primeru se je potrebno umiriti in počakati, da tak čustveni naval mine. Vsak naslednji val, ki ga zavestno pustimo priti in oditi (človek lahko te krizne trenutke premosti na primer z dihalnimi vajami), pomaga pri tem, da se amplitude intenzivnosti s časom zmanjšujejo in lahko tudi trajno prenehajo.
V zgoraj omenjenih primerih anksioznosti paničnih napadov je priporočljivo pravočasno poiskati strokovno pomoč
Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., transactional analysis (TA) practitioner