Abraxas v meni. Terapevtski razmislek o tesnobi in depresiji

Kot psihoterapevt pogosto srečujem ljudi, ki doživljajo tesnobo ali depresijo kot nekaj tujega, neprijetnega in strašljivega. Velikokrat mi kdo reče: »Rad bi samo spet normalno živel. Občutil veselje, kot nekoč.«V takih trenutkih se pogosto spomnim globoke resnice, ki se vedno znova potrjuje v terapevtskem delu:

Če nekaj v nas sproži močan odziv, je to redko naključje.

Tesnoba in depresija pogosto nista vsiljivca od zunaj, temveč glasovi delov v nas, ki dolgo niso bili slišani. V njih se lahko skrivajo potlačena čustva, spregledane potrebe, zatrti deli osebnosti, ki nikoli niso dobili prostora za obstoj.

V romanu Demian Hermann Hesse uvede simbol Abraxasa, starodavnega boga, ki v sebi združuje svetlobo in temo, Boga in hudiča, red in kaos. Abraxas ni zgolj mitološka figura – ponazarja celovitost. Spominja nas, da smo resnično celi šele takrat, ko sprejmemo tudi tisto, kar se nam zdi temno, neprimerno ali strašljivo. Človek, ki si dovoli pogledati v svojo senco, se lahko začne sestavljati v celoto. Integracija vseh delov selfa je eden od pomembnih ciljev psihoterapije.

Carl Gustav Jung je temu rekel integracija sence. Verjel je, da osebna rast ni iskanje idealnega jaza, temveč potovanje navznoter k sprejemanju vseh svojih plasti. Tudi tistih, ki se jih bojimo, se jih sramujemo ali jih skušamo utišati. Ta pot ni moralna sodba, temveč povabilo k iskrenosti in človeški ranljivosti.

Spomnim se človeka, s katerim sem delal več mesecev. Zunaj je bil uspešen, zanesljiv in vedno pripravljen prevzeti odgovornost. A pod to podobo se je skrival globok občutek praznine. Ko se je prvič ustavil, je začel doživljati napade tesnobe. Zatem so prišle še depresivne misli. Njegova prva želja je bila jasna: »Naj to izgine.«A skozi najin skupni proces se je pokazalo nekaj povsem drugega, simptomi niso bili napaka. Bili so klic. Klic delov njega, ki jih je moral nekoč potlačiti, da bi ustrezal pričakovanjem okolice. Ko si je počasi dovolil občutiti jezo, žalost, dvom in tudi odpor, je začel znova čutiti življenje. Ne evforijo, ampak stik. Živost.

Proces, ki ga je prehajal, je bil proces integracije. Počasi je sestavljal dele sebe, ki so bili dolgo odrezani, neslišani, pozabljeni. Ne zato, da bi postal “popoln”, ampak da bi postal bolj resničen. Namesto da bi se trudil odstraniti “slabe” občutke, jih je začel priznavati. Dovolil jim je obstajati. In ravno v tem priznanju se je začelo njegovo zdravljenje.

Hesse v Demianu zapiše:»Nič na svetu ni bolj odurno kot da krenemo na pot k samemu sebi.«In res je. Ta pot ni lahka. Pogosto je neprijetna, negotova, polna odpora. A če se ji izognemo, se odrečemo tistemu, kar nas dela žive. Ostanemo v vlogah, ki jih pričakujejo drugi, v iluziji nadzora in varnosti. Če pa zberemo pogum in naredimo korak vase, lahko najdemo nekaj izjemnega notranjo resnico. In iz nje se rojeva mir.

Verjamem, da ozdravljenje ne pomeni, da simptomi izginejo. Pomeni, da jih začnemo poslušati. Da prepoznamo, kaj nam sporočajo. Ko povežemo svoje notranje dele – tudi tiste, ki jih nismo želeli videti – lahko začnemo živeti bolj polno, bolj pristno. Ne kot popolna verzija sebe, temveč kot resničen človek.

P. S. V primeru hudih anksioznih ali depresivnih stanj ne odlašajte – obrnite se na svojega osebnega zdravnika ali poiščite nujno medicinsko pomoč. Psihoterapija je lahko dragocena podpora, a včasih potrebujemo tudi strokovno zdravstveno pomoč.

Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije