Abraxas v meni. Terapevtski razmislek o tesnobi in depresiji

Kot psihoterapevt pogosto srečujem ljudi, ki doživljajo tesnobo ali depresijo kot nekaj tujega in strašljivega. Pogosto mi kdo reče, da si želi le to, da bi znova normalno živel, da bi občutil veselje, kot nekoč. V teh trenutkih se v meni oglasi stavek iz romana Demian, ki ga je napisal Herman Hesse: »Ono, česar ni v nas, nas ne more vznemiriti.«

To ni zgolj literarni aforizem. Ta misel govori o nečem zelo resničnem. Tesnoba in depresija pogosto nista sovražnika od zunaj, temveč izraza notranjih vsebin, ki jih človek dolgo ni želel videti. V njih pogosto najdemo potlačena čustva, spregledane potrebe ali notranje dele, ki nikoli niso dobili prostora za obstoj.

V romanu se Hesse naveže na simbolično figuro Abraxasa, starodavnega boga, ki pooseblja tako svetlobo kot temo. Abraxas v sebi združuje Boga in hudiča, svet in greh. V njem ni razcepa, temveč celota. Ta simbol izraža idejo, da celovitost človeka pomeni sprejemanje vseh njegovih plasti, ne le tistih ki so lepe, svetle ali zaželene. Tudi tisto kar nas straši, kar se zdi temno ali nerazumljivo, nosi svojo vrednost.

Carl Gustav Jung je to imenoval integracija sence. Verjel je, da bo človek postal resnično cel šele takrat, ko bo znal pogledati tudi v temne dele svoje psihe. Po njegovem je pot osebne rasti pot navznoter, pot k priznanju tega kar v resnici smo. Brez moralnega presojanja, temveč s pogumom, da sprejmemo svojo človeškost v vsej kompleksnosti.

Spomnim se človeka, s katerim sem delal več mesecev. Bil je uspešen, natančen, vedno odgovoren. A pod tem se je skrival globok občutek izpraznjenosti. Ko se je ustavil, je začel doživljati napade tesnobe, pozneje pa še depresivne misli. Najprej je želel, da vse to izgine. A ko sva raziskovala naprej, se je pokazalo, da njegovi simptomi niso bili napaka. Bili so klic. Pokazali so na dele njega, ki jih je moral potlačiti, da bi ustrezal zunanjim pričakovanjem. Šele ko si je dovolil začutiti jezo, žalost, dvom in tudi upor, je začel ponovno čutiti življenje.

Proces, ki ga je prehajal, bi lahko opisali kot postopno integracijo delov sebe, delov lastnega selfa, ki so bili nekoč ločeni, razcepljeni ali zatrti. Namesto da bi poskušal odstraniti neprijetne dele sebe, jih je začel priznavati in povezovati v novo celoto. Prav ta notranja integracija, ta sestavljanje samega sebe, je ključni korak na poti k ozdravljenju.

Hesse v Demianu zapiše: »Nič na svetu ni bolj odurno kot da krenemo na pot k samemu sebi.« In prav ima. Ta pot ni lahka, pogosto je neprijetna, včasih celo strašljiva. A če se ji izognemo, nikoli ne bomo zares živi. Ostajamo v vlogah, v pričakovanjih drugih, v svetu prilagajanja. A če zberemo pogum in naredimo korak vase, nas čaka nekaj dragocenega. Notranja resnica. In iz nje se rojeva mir.

Verjamem, da ozdravljenje ni v tem da izginejo vsi simptomi, temveč v tem da prisluhnemo njihovemu sporočilu. Šele ko sprejmemo celoto sebe, ko različne notranje dele povežemo v živo, pristno in pisano enoto, lahko resnično zaživimo.

Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije