Aleksitimija v psihoterapiji

Ali ko ni besed za opis čustev

V terapevtski praksi pogosto srečujem ljudi, ki zase rečejo: »Jaz nimam čustev.« Običajno se po nekaj srečanjih izkaže, da to ni povsem res.

Prava aleksitimija je relativno redka. Izraz aleksitimija izvira iz grških besed »a-« (brez), »lexis« (beseda) in »thymos« (duša, čustvo), kar dobesedno pomeni »brez besed za čustva«. Gre za koncept, ki ga je v 70. letih 20. stoletja razvil psihiater Peter Sifneos.

Aleksitimija ni duševna motnja, temveč osebnostna poteza, ki pa lahko pomembno vpliva na kakovost življenja in odnose posameznika, kot tudi na dinamiko terapevtskega procesa. Večina ljudi, ki verjame, da ne čutijo, svoja čustva v resnici doživlja, vendar jih težko prepoznajo, poimenujejo ali povežejo s svojim notranjim dogajanjem. Če ste kdaj občutili veselje, žalost, strah, sram, jezo ali ljubezen, potem vaš čustveni sistem deluje. Dobra novica je, da verjetno ne gre za popolno odsotnost čustvovanja.

Pogosto gre za nekaj drugega. V ozadju najdemo zgodnjo prepoved »Ne čuti«, ki jo v transakcijski analizi razumemo kot injunkcijo. Otrok se v določenem okolju nauči, da izražanje čustev ni varno, zaželeno ali dovoljeno. Takrat sprejme zgodnjo odločitev, da bo čustva potlačil, jih ignoriral ali se od njih oddaljil.

Pomembno je poudariti, da »Ne čuti« ni driver. Gre za prepoved, ki nastane zelo zgodaj v razvoju in lahko pomembno vpliva na kasnejše doživljanje sebe in drugih.

V terapiji zato pogosto ne učimo ljudi, kako naj začnejo čutiti. Velikokrat že čutijo. Učijo se predvsem prepoznati, kaj čutijo, temu zaupati in svojemu notranjemu doživljanju dati besede. Ko se to zgodi, postanejo odnosi bolj pristni, odločitve jasnejše, stik s seboj pa globlji.

Psihoedukacija ima pri tem pomembno vlogo. Mnogi klienti prvič v življenju ugotovijo, da napetost v prsih, cmok v grlu ali nemir v želodcu niso zgolj telesni simptomi, temveč pogosto jezik čustev, ki že dolgo iščejo svojo pot v zavest.

V terapevtskem procesu se to lahko izrazi na več načinov:

• Omejena čustvena ekspresija: Klienti uporabljajo splošne izraze (npr. "slabo mi je") brez jasne opredelitve, kaj točno doživljajo.

• Zmedenost med telesnimi in čustvenimi stanji: Čustva pogosto opisujejo kot telesne simptome (npr. napetost, pritisk v prsih), ne da bi jih prepoznali kot npr. jezo ali žalost.

• Kognitivna naravnanost: Terapevt sliši faktografske pripovedi, brez osebne refleksije ali čustvenega tona.

• Omejena domišljija: Težave pri uporabi metafor, sanj ali kreativnega raziskovanja notranjega sveta.

  
  

Terapevtski proces lahko klientu omogoči, da ponovno odkrije svoj notranji čustveni svet, mu da besede in s tem tudi več moči v odnosu do sebe in drugih. In v tem smislu je prav terapevtski odnos tisti prostor, kjer se začnejo rojevati prve besede za nekoč neimenovana čustva.

vprasalnikalekstimija.pdf

Download PDF • 508KB

Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije