"Droben sram je torej dokaz dobrega biološkega dozorevanja in dobrega razvoja relacijskih sposobnosti. Velik sram razkriva pretirano občutljivost, ki je blizu strahu, nagnjenje k razosebljenju, da bi dali prostor drugemu. Odsotnost sramu pa priča o ustavljenem razvoju in nesposobnosti, da si predstavljamo še kak drug svet razen svojega."
Boris Cyrulnik Knjiga: Sram str. 95.
Pri psihoterapevtskem delu je sram eden izmed najbolj kompleksnih občutkov, s katerim se klienti soočajo. Pogosto se skriva za številnimi obrambnimi mehanizmi, izkrivljenimi prepričanji in vedenjskimi vzorci iz otroštva. Takrat so sicer tovrstna razmišljanja, čutenja in vedenja imela svojo funkcijo — preživetje in sprejemanje s strani skrbnikov. Sram spremlja dejanja, ki so bila v preteklosti močno kritizirana. Nasprotno čustvo je ponos. Ponos je spremljal vedenja, za katere smo v otroštvu dobili pohvale. Občutki sramu so lahko tako močni, da klienta privedejo do hude stiske, ki se odraža tudi na telesni ravni v obliki tesnobe v prsih, glavobola ali občutka, kot da se besede zatikajo v grlu, ko se klient poskuša postaviti zase. Naloga psihoterapevta je, da razume in vodi klienta skozi ta zapleten proces, da bi mu pomagal najti pot iz tega neprijetnega labirinta.
Sram se pogosto poraja takrat, kadar pričakujemo, da bodo drugi odkrili neko lastnost ali dejanje, ki smo ga skrivali ali zanikali pred samim seboj. Ta občutek je globoko zakoreninjen v strahu pred zavrnitvijo in izolacijo. V osnovi sram izvira iz našega prepričanja, da nismo dovolj vredni, kompetentni ali vredni ljubezni. Mnogokrat je to prepričanje posledica naših zgodnjih izkušenj in interakcij, predvsem s ključnimi osebami v našem življenju, kot so starši. Želimo, da bi bili na nas ponosni, vendar dvomimo o svoji vrednosti in se bojimo, da ne bomo izpolnili njihovih pričakovanj ali standardov, kar lahko poglobi naše občutke sramu. Sram se lahko zamaskira z obrambnimi mehanizmi kot je na primer perfekcionizem, ki v težnji po vsesplošni odličnosti predvideva, da smo kot človek lahko sprejeti samo, če smo brez napak. Le tako naj bi utišali kritiko, ki hrani občutke sramu.
Razumevanje razlike med sramom in krivdo je temeljno. Sram pripisujemo lastnim osebnostnim pomanjkljivostim, krivda pa se nanaša na dejanja. V terapevtskem okolju je naša prva naloga, da pomagamo klientu razlikovati med tema dvema občutkoma.
Primer:
občutek KRIVDE: "Kar sem naredil je narobe. Naredil sem napako. Se opravičujem. Kaj lahko storim, da ublažim posledice?"
občutek SRAMU: "Jaz sem napaka. Nekaj je narobe z menoj in mislim, da mi ni pomoči, ker je to del mene."
Želimo si, da pri odrasli osebi občutki sramu preidejo v občutek krivde, če je ta resnično prisotna. Za občutke krivde se predpostavlja, da je oseba za nekaj objektivno odgovorna. Sram pa je na drugi strani infantilno čustvo, ki izvira iz zgodnjega obdobja socializacije, v katerem je bil otrok prepričan, da je vreden le, če ga sprejema avtoriteta. Občutek lastne vrednosti je zato zelo povezan s tem ali ga avtoriteta sprejema. Občutki sramu so lahko tako močni, da oseba lahko čuti, da bi najraje umrla, ali se vsaj pogreznila v zemljo, kjer je nihče ne vidi. Sram lahko povzroči zelo močne občutke tesnobe in nelagodja.
Človek se mora naučiti razlikovati med svojim bitjem in svojim vedenjem. S tem pa tudi razvije distanco od pretiranega občutka sramu.
Nadalje se osredotočimo na izvor sramu. S pomočjo metode globoke introspekcije in tehnik transakcijske analize se lotimo iskanja korenin tega občutka. Občutek sramu je lahko posledica preteklih travm, zgodnjih medosebnih izkušenj ali globoko ukoreninjenih družinskih in družbenih vrednot.
Pomembno je, da klient razume, kako sram vpliva na njegovo vedenje, odnose in samopodobo. Uporabljamo lahko različne terapevtske tehnike, kot so vedenjska rekonstrukcija, rekonstrukcija negativnih prepričanj in razvoj veščin samopomoči, ki strankam pomagajo prepoznati in preoblikovati vedenjske vzorce, ki jih poganja sram.
Ena izmed ključnih strategij je tudi krepitev samozavedanja in samosprejemanja. S pomočjo afirmacij, vizualizacijskih tehnik in vaj samospoštovanja lahko klientom pomagamo krepiti sposobnost, da se ločijo od svojih občutkov sramu in jih postopoma zamenjajo z bolj konstruktivnimi prepričanji o sebi.
Pri delu z občutki sramu, je lahko učinkovita tudi skupinska terapija, saj klientom omogoča, da slišijo in delijo izkušnje drugih, hkrati pa razumejo, da niso sami v svojih občutenjih.
V osrčju psihoterapevtskega dela s sramom je proces zdravljenja, ki ga poganja empatija, razumevanje in strokovno znanje. Kot psihoterapevti imamo orodja in znanje, ki omogočajo, da klientom pomagamo na njihovi poti k osvoboditvi od bremena sramu in najdejo svoj notranji mir in samospoštovanje.
Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije
Comments