V vsakdanjem življenju se pogosto srečujemo z iluzijo, da srečo in izpolnjenost prinašajo zunanji pogoji. Še preden se dobro zavedamo, se znajdemo v lovu za bogastvom, uspehom, priznanji ali odnosi, misleč, da bo vse to zapolnilo praznino v nas. Toda tudi, če dosežemo vse te cilje, pogosto ugotovimo, da sreča, ki smo jo iskali, ostaja izmuzljiva. Ko se zunanji svet začne spreminjati ali propadati, skupaj z njim izgine tudi naš občutek stabilnosti. Kje torej tiči ključ do resnične kakovosti življenja, če ne v tem, kar nas obdaja?
Resnična moč in svoboda izvirata iz našega notranjega odziva na vse, kar se nam zgodi.
Viktor Frankl je nekoč dejal, da je edina stvar, ki je ne moremo izgubiti, ne glede na okoliščine, svoboda izbire svojega odziva. V svoji knjigi "Človekovo iskanje smisla" je opisal, kako je tudi v najbolj nepredstavljivih okoliščinah, v grozotah koncentracijskega taborišča, še vedno imel možnost izbrati, kako bo doživljal svojo usodo. Njegova moč je izvirala iz zavedanja, da lahko sam odloča o svojem odnosu do trpljenja, tudi ko je vse drugo izgubil.
Ta misel o notranji svobodi odmeva tudi v budističnem nauku. Budizem nas uči, da trpljenje ne izvira toliko iz samih življenjskih okoliščin kot iz našega odnosa do teh okoliščin. Buda je v svojih učenjih razložil, da je vzrok človeškega trpljenja navezanost na tisto, kar imamo, in odpor do tistega, česar si ne želimo. Prav ta navezanost nas vodi v nenehno iskanje zadovoljstva v stvareh, ki so minljive, in posledično do frustracije, ko se te stvari spremenijo ali izginejo. Toda budizem nas opozarja, da nič v zunanjih pogojih ni trajno. Vse je podvrženo nenehni spremembi in ko to sprejmemo, lahko najdemo pot do osvoboditve od trpljenja.
Tako je tudi v vsakdanjem življenju. Zunanji svet je nepredvidljiv in ne moremo vedno nadzorovati dogodkov, ki nas doletijo – od osebnih tragedij do globalnih kriz. Toda vsak izmed nas ima edinstveno moč, da izbere, kako se bo odzval. Prav ta izbira določa kakovost našega življenja. Nekateri ljudje se, ko se soočijo z izgubami ali težavami, zaprejo vase, postanejo zagrenjeni ali potopljeni v obup. Drugi v enakih okoliščinah najdejo moč, da zgradijo nove pomene, da rasteta njihova modrost in sočutje. Razlika med njimi ni v tem, kaj se jim je zgodilo, temveč v tem, kako so se na to odzvali.
Budistično razumevanje tega notranjega odziva temelji na praksi "čuječnosti"(mindfulness), kjer se učimo bivati v sedanjosti, opazovati misli in občutke brez navezanosti nanje. V teh trenutkih se odpremo zavedanju, da so vse naše izkušnje – tako prijetne kot neprijetne – del večjega toka življenja. V tej zavestni prisotnosti lahko presežemo impulzivne reakcije in pridobimo širšo perspektivo, ki nas osvobodi navezanosti na zunanje pogoje.
V vsakdanjem življenju se ta notranja moč kaže na subtilne načine. Pomislimo na trenutke, ko nas nekdo prizadene ali razočara. Lahko se zatečemo k jezi in zameri, lahko pa izberemo pot odpuščanja in sočutja. Budistični nauk nas uči "ne-navezanosti" – ne v smislu, da bi postali čustveno odmaknjeni ali ravnodušni, ampak da razvijemo notranjo svobodo, ki nam omogoča, da ljubimo in sodelujemo s svetom, ne da bi bili odvisni od zunanjih izidov za naš notranji mir. Zunanji dogodki niso nujno pod našim nadzorom, a notranji svet – tisto, kar mislimo, čutimo in kako se odzovemo – je vedno v naši domeni. To je prostor, kjer resnično lahko delujemo in kjer lahko ustvarjamo kakovost svojega življenja, ne glede na okoliščine.
Pogosto se zdi, da okoliščine v našem življenju nosijo absolutno težo – uspeh prinaša srečo, neuspeh trpljenje. A ko pogledamo globlje, ugotovimo, da kakovost življenja ni vezana na materialne ali zunanje dosežke. Nekateri ljudje, ki imajo vse, kar si lahko predstavljamo – bogastvo, moč, zdravje – živijo v notranji praznini, medtem ko drugi, ki so doživeli izgube, trpljenje ali celo bolezen, najdejo globoko izpolnitev in spokojnost. To ni zgolj stvar sreče, temveč zavestne izbire odnosa do življenja.
Budizem uči, da je sprejemanje življenja takega, kakršno je, ključ do notranje svobode. Ko se prenehamo boriti proti naravnemu toku življenja in sprejmemo neizogibnost sprememb, bolečine in minevanja, odkrijemo globlji mir, ki ni odvisen od zunanjih pogojev. To sprejemanje ne pomeni pasivnosti, temveč modrost, da razumemo, da je trpljenje del človeške izkušnje, in hkrati pogum, da to izkušnjo preobrazimo s sočutjem in modrostjo. Smisel življenja ni v tem, da se izognemo trpljenju, temveč v tem, da v njem najdemo priložnost za rast in preobrazbo.
Pomen, ki ga pripisujemo svojim izkušnjam, igra ključno vlogo. Če dogodkom v svojem življenju ne pripišemo nobenega smisla, jih bomo doživljali kot naključne in brez pomenske, morda celo krivične. Če pa v vsaki situaciji vidimo priložnost za učenje ali rast, tudi najtežje trenutke dojemamo drugače. Življenjske preizkušnje nam lahko ponudijo priložnost, da odkrijemo globlji pomen, ki nas vodi onkraj lastnih pričakovanj in prepričanj.
Včasih srečamo ljudi, ki kljub težkim preizkušnjam živijo z notranjim mirom, kot bi imeli v sebi skrit vir svetlobe, ki ga zunanje okoliščine ne morejo zatemniti. Takšni ljudje so se naučili, da je sreča stanje duha in ne produkt materialnih okoliščin. Njihova moč leži v zavedanju, da lahko izbirajo svoj odziv – in v tem, da so ta odziv usmerili k miru, smislu in sočutju.
Ta notranji mir, ki ni vezan na zunanje okoliščine, je dostopen vsakomur. Ne glede na to, s kakšnimi izzivi se srečujemo, je v nas prostor, kjer lahko zavestno izberemo, kako bomo doživeli svojo resničnost. Kakovost življenja ni nekaj, kar se nam zgodi; je nekaj, kar gradimo iz trenutka v trenutek, skozi način, kako se odzovemo na to, kar se dogaja.
Zavestno izbrati svoje počutje ni preprosta stvar, zahteva raziskovanje in delo na svojem čustvovanju ter odnosu do njega. V tej zavestni izbiri leži svoboda, svoboda, ki nam je nihče ne more vzeti.
Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije
Comments