Človeštvo v svojem nenehnem iskanju udobja in bega pred neprijetnim pogosto zapade v iluzijo, da je trpljenje mogoče preseči z izogibanjem, potlačitvijo ali ignoranco. Toda takšna strategija ne vodi v osvoboditev, temveč v povečanje notranje razklanosti in podaljševanje bolečine. Trpljenje je univerzalni del človeške izkušnje, ki zahteva pozornost in soočenje, ne pa bega. Ko človek obrne pogled stran, ustvari nov vir bolečine – ne le zaradi začetne izkušnje trpljenja, temveč zaradi notranjega boja, ki izhaja iz zanikanja resničnosti.
Filozofinja Simone Weil je poudarjala, da je trpljenje vrata k resnici. Videla ga je kot prostor, kjer človek preseže svoje egoistične iluzije in se odpre milosti. Po njenem mnenju bežanje pred bolečino ni nič drugega kot podaljševanje lastne teme. Prava katarza je mogoča le, ko se človek zbere v trenutku trpljenja in ga sprejme kot del svoje poti. Sprejemanje trpljenja omogoča globlji občutek resničnosti in odpira vrata prisotnosti milosti.
Carl Gustav Jung je prav tako poudarjal neizogiben pomen trpljenja za človeško rast. Verjel je, da trpljenje vodi do soočenja z lastnimi sencami in nezavednimi vsebinami, kar je ključno za proces individuacije – doseganje celovitosti in samouresničitve. Po njegovem mnenju je smiselno trpljenje tisto, ki človeka poveže z globljimi vidiki psihe, omogoča transformacijo in pripomore k duhovni ter osebni rasti. Njegove besede so zgovorne:
"There is no coming to consciousness without pain."
Podobno kot Weil in Jung tudi budistična praksa spodbuja pozornost (mindfulness) do sedanjega trenutka. Le z opazovanjem in sprejemanjem trpljenja brez navezanosti ali zavračanja lahko človek doseže notranjo osvoboditev.
Meditacija kot ena od praks lahko vodi k razumevanju, da je trpljenje del prehodne narave sveta. Čeprav bolečina obstaja, ni trajna in se lahko preobrazi, če se ji približamo z razumevanjem in sočutjem.
Sodobna družba, ki idealizira hedonizem in instantne rešitve, pogosto zanemarja trpljenje. Iskanje užitkov kot bega pred bolečino vodi v odvisnosti, izpraznjenost in še večje trpljenje. Če človek ne sprejme neizogibnega trpljenja, postane njegov suženj.
Katarza se ne rodi iz pobega, temveč iz poguma, da trpljenje sprejmemo kot učitelja. Simone Weil nas uči, da je v jedru bolečine seme preobrazbe. Da bi zaživeli svobodno in polno, moramo zbrati pogum, da pogledamo trpljenju v obraz – ne kot sovražniku, temveč kot poti k resnici in notranjemu miru.
Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije
Comments