Ko razmišljamo o tem, kaj smo, nas pogosto vodi vprašanje smisla: Kdo sem? Kakšno mesto imam v vesolju? A če se zazremo globlje – ne v metafiziko, temveč v fiziko – se odpre povsem nova dimenzija razumevanja našega bistva. Kvantna fizika, ki razkriva, da je večina našega telesa sestavljena iz praznega prostora, ponuja pronicljivo izhodišče za psihološko refleksijo o smislu in eksistenci.
Atomska struktura našega telesa je osupljiva v svoji navidezni praznini. Jedra atomov, ki vsebujejo skoraj vso maso, so nepredstavljivo majhna – manjša od milijoninke atoma samega.
Nevtroni in protoni, ki sestavljajo jedro pa so spet sestavljeni z quarkov. Apak s tem naša realnost postane še bolj komplicirana in hkrati zanimiva. Če gremo še globlje, so posamezni delci standardnega modela opisani kot različna nihanja strun v prostoru (string teorija). To, ali ima delec maso, pa je odvisno od njegove interakcije s Higgsovim poljem – delci, ki so v interakciji s tem poljem, pridobijo maso, tisti, ki niso, pa ostanejo brezmasni ( npr foton).
Če bi združili vsa jedra človeškega telesa in odstranili prazen prostor med njimi in elektroni, bi volumen 100-kilogramskega človeka, mene - zdaj veste koliko sem težek :) - znašal manj kot zrnce peska – približno 10^-5 kubičnega milimetra (jedro zavzema manj kot 0,0000000000001 % volumna atoma, torej je več kot 99,9999999999 % atoma prazen prostor):
Za lažjo predstavo, če bi jedro atoma postavili v Ljubljano ( v velikosti balona z polmerom cca 2 m) bi pozicija elektrona lahko segala do Dunaja - za vodikov atom. V tem radiju verjernostnega oblaka okoli Ljubljane bi se lahko nahajal elektron, ki je povsod in hkrati nikjer. Verjetnost, kje se nahaja opisuje ta Schrödingerjeva enačba:
Število atomov v povprečnem človeškem telesu je približno 7 × 10^27. Če povprečno jedro zavzema volumen okoli 10^-45 kubičnih metrov, bi skupaj zavzemala le približno 7 × 10^-18 kubičnega metra – manj kot drobec prahu ( teža tega drobca prahu bi seveda ostala ista 100kg- v mojem primeru). To pomeni, da smo na fizični ravni skoraj popolnoma prazni.
Kaj nam ta znanstvena resnica pove o smislu in naši notranji naravi? Najprej, opominja nas, da ne smemo enačiti smisla z materialno substanco. Če je naša fizična oblika tako pretežno "prazna", zakaj potem iščemo vrednost svojega obstoja v zunanjih stvareh – statusu, bogastvu, predmetih? Psihološko gledano nas praznina naše snovne narave usmerja k bolj bistvenim vprašanjem: Kaj napolni ta prostor? Kaj daje "niču" vrednost?
Eden od odgovorov je zavest. Človekova zavest, ki deluje v tem "praznem prostoru", ustvarja pomen, povezuje atome naših izkušenj v smiselne celote. Telo, ki je skoraj povsem prazno, postane nosilec misli, čustev, odnosov in idej. Paradoksalno lahko prav to spoznanje praznine vodi k globljemu občutku povezanosti. Če smo v osnovi prazni, nismo ločeni od sveta okoli sebe; smo del enake kvantne mreže, ki prežema vse.
Še globlji paradoks razkrije kvantna mehanika z načelom nedoločenosti, ki ga je opisal Heisenberg. Elektroni v naših atomih niso fiksne točke, temveč oblaki verjetnosti. Njihove pozicije in hitrosti ne moremo nikoli natančno določiti – lahko le predvidimo, kje bi morda bili. Tako smo tudi na subatomski ravni bolj kot snovna bitja mreže možnosti in potencialov.
Ko se sprašujemo, kdo smo, se morda odgovor skriva prav v tem: nismo zgolj snovna bitja. Smo zavest, ki preoblikuje praznino v smisel. Smo povezani delci vesolja, ki skupaj ustvarjamo nekaj večjega, kot smo sami. Kvantna praznina ni zgolj znanstveno dejstvo – je tudi metafora za naše iskanje smisla in globoko naravo našega obstoja.
Zlatko Bojanović, dipl. inž. kem. tehnol., svetovalec za transakcijsko analizo (TA), specializant psihoterapije
P.S.
Schrödingerjeva valovna funkcija:
Elektrone v atomih ne moremo obravnavati kot klasične delce. Namesto tega je njihova lega opisana z valovno funkcijo , ki predstavlja verjetnost, da se elektron nahaja na določeni točki v prostoru ob določenem času. Ne moremo pa hkrati določiti pozicije in hitosti elektrona.
Elektron ni točno lokaliziran, temveč se giblje v obliki "oblakov verjetnosti" okoli jedra, imenovanih orbitale. Te orbitale so rešitve Schrödingerjeve enačbe in določajo, kje se elektron najverjetneje nahaja.
Comentarios